Junij 2009, 28.5.2009
Dnevnik reševalca:
Reševalci v vrtcu
Avtor: Melita Koprivnik
Delo reševalca oziroma v mojem primeru reševalke je zanimivo in različno. Vendar so trenutki, ki jih imam najraje in v njih res še toliko bolj s ponosom nosim reševalno uniformo.


Eden takšnih je bil nedavni obisk vrtca Martina Krpana v Rakeku.
Na začetku maja, ko je bila večina ljudi na počitnicah, sem bila dežurna. Tega sem se veselila, saj smo imeli na dnevnem redu obisk vrtca v Rakeku. Otroci so vedno zanimiva popestritev in najina naloga je bila predstavitev našega dela in (predvsem) reševalnega avtomobila, otroci pa so vedno najboljše občinstvo.

Ko sva s sodelavcem pripeljala na parkirišče, sva videla, da naju radovedno čakajo že na vratih vrtca. Nihče ni prvi stopil skozi vrata, a sva videla, da se malce zvedavo prerivajo. Vsi so hoteli iz varne razdalje opazovati ta »veliki avto z lučkami«. Stari so bili med dvema in šestimi leti.

Ko jim je vzgojiteljica povabila k ogledu, so sicer malce sramežljivo stekli proti nama. Videlo se je, da so naju komaj čakali. In midva sva komaj čakala, da jim pokaževa vse, kar bodo želeli videti. Seveda sva vedela, kaj je za otroke najatraktivnejše - sirena in rotacijske luči. Drug za drugim so pritiskali na gumb in se neznansko zabavali.

Da ne bi preveč motili okolice, sva jih povabila v notranjost in jim pokazala opremo reševalnega avtomobila. Bolj kot najina razlaga jih je zanimalo ležanje na nosilih. Ko so se sprostili, je vse skupaj postala sproščena igra. Začeli so se igrati reševalce in so drug drugega reševali, zdravili. Sami so se razdelili v voznike, zdravnike, reševalce.

Najin cilj je bil otrokom predstaviti naše delo na čim bolj človeški način, pa vendar kot resen in odgovoren poklic. Mislim, da nama je to zelo dobro uspelo. Prepričana sem namreč, da nikogar, ki se bo srečal z reševalcem ali reševalnim avtomobilom, ne bo več strah. To nam, zdravstvenim delavcem, zelo olajša delo z otroki.

Večina otrok in celo odraslih se večkrat spopada s strahom pred »belo haljo«, strah pa nedvomno izvira iz otroštva, ko jim naše delo ni bilo predstavljeno pravilno.

Ko sva opazila, da so popolnoma sproščeni, sva jih začela učiti o pomembnosti in odgovornosti našega dela. Želela sva jim prikazati, da je reševalno vozilo namenjeno poškodovanim in bolnim, da v notranjosti tega vozila poteka neizmerno pomembno delo, velikokrat tudi boj za življenje.

Z velikimi očmi so poskušali, kar sva jim govorila. Čeprav nekateri med njimi še niso vedeli, kaj pripovedujeva, sva prepričana, da se bodo, kot bodo starejši, spomnili tega dne. In bodo razumeli takrat.

Tistega dne sva jim pokazala delo reševalca. Oni pa so nama za darilo podarili risbo reševalnega avtomobila, ki so jo narisali sami. Ta visi zdaj na zelo vidnem mestu v pisarni reševalne ekipe podjetja Pacient.