Oktober 2010, 6.10.2010
Naš gost:
Sašo Hribar
Satirik
Avtor: Maja Zajc
Satirik, humorist, novinar, radijski in televizijski voditelj, ki nas z imaginarnimi liki spravlja v smeh in nam v svojih oddajah razkriva tudi tisto, o čemer si ljudje ne upajo govoriti naglas.

Sam pravi, da je težko biti satirik, ker je realnost postala tako obupna. Homo sapiensa ne jemlje več za prioriteto, raje se druži z živalmi, rastlinami in peskom na plaži.

Ste satirik, humorist, novinar, voditelj. V kateri vlogi se najbolje počutite?
Po tolikšnem času bi težko rekel, v kateri vlogi se najbolje počutim. Vse vloge so vloge, s katerimi se ukvarjam poklicno. To mi predstavlja nujnost, je potreba in hkrati zadostni pogoj, da lahko živim kot Sašo Hribar. Lahko bi bil marsikaj, na primer merilec, gozdar, pek, učitelj plavanja, zato da bi živel kot Sašo Hribar. To je bistvo.

Ste kdaj kakšno vprašanje obžalovali, ker je bilo za gosta morda preveč neprijetno?
Ja, velikokrat. Obžaloval sem vprašanja, ko nisem prepoznal emocionalnega stanja gosta, ki prihaja. Na začetku se ti to velikokrat zgodi. Imel sem znanega gosta, ki je bil moj sošolec in je bil najboljši v šoli. Vprašal sem ga, kako preboleva vse cveke iz srednje šole. Prizadelo ga je in v tem ni videl nič smešnega, saj bi lahko cela Slovenija mislila, da je bil »cvekar«. Tega ni prebolel. Na začetnih oddajah se učiš, kje je tista meja, učiš se prepoznati gosta, kako bo odreagiral. Ni vsak gost tak, da mu lahko rečeš »pikec mikec«. Eni bodo užaljeni.

Katera lastnost je tista, za katero vam je žal, da je nimate?
Žal mi je, da nimam v sebi tega, da bi rekel, da je kak dan dolgočasen. Da bi se zavedal, kako čas počasi teče. Čeprav je dan dolgočasen, se takoj spomnim, da ne bom imel spomina na ta dan, se pravi, ta dan je šel. Če je pa dan zelo zanimiv, gre pa ta tako hitro. Sicer ti spomini ostajajo, samo gre zelo hitro. Rad bi imel to lastnost, da bi lahko rekel, da je šlo počasi neko obdobje. Recimo, rad imam pizze, pojedel sem jih ogromno, pa se ne spomnim niti ene.

Vemo, da ne marate avtoritete. Kaj menite o zdravniški avtoriteti?
Že kot otrok sem zdravniku povsem zaupal. Mogoče mi je dal tablete, ki niso bile učinkovite, a sem mu kljub temu zaupal. V zdravnika ne dvomim. Dobro je, da o zdravniških zadevah čim manj veš, saj potem ne boli. Ko začneš enkrat preučevati zadeve, potem rabiš pa drugo, pa tretje mnenje, potem začneš hoditi k zdravniku v Avstrijo, ker slišiš, da je boljši itd. Zdravnik mora biti avtoriteta, moraš mu zaupati. Če mu ne bi, bil obremenjen. Z njim moraš imeti odkrit odnos, spoštovati moraš njegovo mnenje. Ni smiselno, da raziskuješ, kako bi drugi to naredili, in da trošiš denar. Če naredi napako, jo bo pač naredil. Tudi pilotu zaupaš.

Bliža se čas gripe, prehladov. Kako vi premagujete zdravstvene težave?
Če me kaj zagrabi, ležim doma in se ne obremenjujem preveč.

Oktobra bo potekal ljubljanski maraton. Se ga boste udeležili?
Ne. Pred 30 leti sem že dvakrat tekel ob žici, po poti okupirane Ljubljane. Tudi tekel in plaval sem že. Naslednja zadeva, ki me čaka, je triatlon. Drugače imam zelo rad tek v družbi, ki jo jaz hočem, in s svojim tempom. Najraje tečem sam, saj se med tekom ne maram pogovarjati.

Kaj daje največji smisel vašemu življenju?
Prosti čas, ki je najbolj dragocena zadeva. Je bližje mojim čustvom, je vse tisto, kjer se počutim dobro. Čim manj službe in čim več prostega časa. Vem, kaj pomeni trdo delati, vem, da delam zato, da imam streho nad glavo. Denar je sredstvo, ki ti omogoča prosti čas. Ko narediš pohlepu konec, imaš na voljo veliko časa.