Oktober 2010, 6.10.2010
Veliki intervju:
Seyed Yousef Ardebili, dr. med.
specialist nevrokirurg
Avtor: Marko Gričar, dr. med., spec. internist kardiolog
Dr. Seyed Yousef Ardebili je 43-letni zdravnik specialist nevrokirurg. Rodil se je v Iranu, na začetku svoje strokovne kariere je delal v Kuvajtu, zadnjih 15 let živi in dela v Sloveniji.

Zaposlen je na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo v UKC Ljubljana. Skupaj s kolegi nevrokirurgi in ostalimi sodelavci opravlja najtežje operacije možganov, hrbtenjače in ostalih delov živčevja. Nevrokirurgija je področje, kjer je vsak nehoten milimeter reza s skalpelom lahko usoden, zato zahteva veliko znanja, potrpljenja in spretnosti. Dr. Ardebili ima svoje delo rad, je uspešen in zato spoštovan. Vse primere, ko so bile bolezni močnejše od kirurga, nosi s seboj kot breme in spodbudo za nenehno izpopolnjevanje. Vzljubil je Slovenijo, kjer si je z ženo in otrokoma ustvaril dom.

Natančna roka in široko srce

S čim natančno se ukvarjate kot specialist nevrokirurg?
Kot specialist nevrokirurg se ukvarjam z diagnostiko, rehabilitacijo in predvsem kirurškim zdravljenjem bolezni oz. poškodb, ki vplivajo na živčevje, vključno z možgani, hrbtenjačo, perifernimi živci in možgansko-žilnim sistemom.

V čem se nevrokirurg razlikuje od nevrologa?
Nevrologi so specialisti, ki se ukvarjajo z diagnosticiranjem in medikamentnim zdravljenjem široke palete nevroloških in živčno-mišičnih težav. Če nevrolog ugotovi, da je zdravljenje možno le z operacijo oz. s kirurškim posegom, bolnika napoti k nevrokirurgu.

S katerimi boleznimi se najpogosteje srečujete pri svojem delu? Ali so ozdravljive?
Pri našem delu se srečujemo z različnimi boleznimi živčevja. To vključuje tumorje, žilne nepravilnosti, mehanske poškodbe in degenerativne bolezni hrbtenice. Zaradi degenerativnih bolezni hrbtenice trpi več kot 60 % svetovne populacije, približno 90 % ljudi na svetu pa ima vsaj enkrat v življenju težave oz. bolečine v hrbtenici, posledično tudi v okončinah. Večina patologije je ozdravljiva. Sprva se pacienta poskuša zdraviti konzervativno (fizioterapija, redukcija telesne teže) oziroma z zdravili. Šele tedaj, ko se izčrpajo vse možnosti konzervativnega zdravljenja, pride v poštev operacija. Sedaj, ko imamo na voljo modernejšo in naprednejšo tehnologijo, je operacija manj invazivna in bolj učinkovita. Čas okrevanja pri bolniku se skrajša. Operacija je le začetni del zdravljenja. Uspešnost zdravljenja je odvisna tudi od primerne rehabilitacije, ki vključuje natančna navodila za bolnika, prav tako od bolnikove vztrajnosti, sodelovanja in volje.

Bili ste prvi pri nas, ki ste vstavili umetni disk pri operaciji hrbtenice. V čem je revolucionarnost tega posega?
Operacije in discektomije (odstranitev medvretenčne ploščice) s sprednjim pristopom na vratni hrbtenici so znane že od leta 1955. Nekaj let ali mesecev po tovrstni operaciji je lahko prišlo do posedanja sosednjih vretenc. Posledično je prišlo do deformacije hrbtenice v tem predelu, kar je lahko povzročalo pritisk na hrbtenjačo in na vratne korenine. Zato je vzniknila ideja o vstavitvi vsadkov na mesto odstranjenega diskusa. Zaradi manjše možnosti okužbe ali zavrnitve vsadka so večinoma uporabljali kostni vsadek oz. avtotransplantat iz medenice. S tem je bil dosežen cilj, to je preprečitev posedanja po discektomiji. Vendar je sama procedura odvzema kostnega transplantata občasno povzročala komplikacije v smislu krvavitve, poškodbe sosednjih organov, okužbe ali/in lokalne bolečine, ki so bile včasih bolj moteče kot primarna bolečina. Zato smo začeli uporabljati umetne vsadke, ki so narejeni iz različnih materialov, najpogosteje iz titana ali ogljikovih vlaken. Vsadki so lahko različnih oblik in velikosti, lahko jih vstavimo na več nivojih. Pred uporabo vsadkov so bile opravljene dolgoletne študije, ki so pokazale, da vsadke telo lepo sprejema, infekcije in zavrnitvene reakcije so izjemno redke. S tem načinom operacije smo dosegli zelo dobre rezultate. Prav tako je zadovoljna večina bolnikov, ki jih spremljamo še več let po operaciji. Poudaril bi rad tudi dejstvo, da ta način operacije že uporablja več naših kirurgov.

V primerjavi z ostalimi kirurgi ima nevrokirurg pri operaciji zelo malo »manevrskega prostora«. Kateri so najpogostejši problemi, ki vas spremljajo pri operaciji?
Kot pri vsaki operaciji je tudi pri nevrokirurški operaciji zelo pomemben načrt, ki si ga kirurg izdela, ko se odloča za najmanj škodljiv pristop do tumorja. Komplikacija je možna tako kot pri posegih v drugih vejah kirurgije. Pri določenih patologijah so zapleti pričakovani, pri drugih pa nedopustni. Vsak kirurg si lahko zamisli in planira dostop do tumorja oz. patologije na različen način. Umetnost je v tem, da med posegom ne poškoduješ normalnih struktur, ki obdajajo tumor, in da bolnik po posegu ostane brez težav.

Nevrokirurške operacije so zelo zahtevne in imajo lahko neprijetne posledice. Kako se spopadate s to odgovornostjo?
Vsak kirurg se mora zavedati lastnih zmožnosti in omejitev. Za uspeh v kirurgiji je potrebno vložiti veliko časa, vaje in dela. Potrebno je veliko znanja, vztrajnosti, discipline, jeklenih živcev, dobre organizacije in dobrih delovnih razmer. Včasih je kot pri vsaki stvari potrebno biti tudi drzen. Sreči tu ne smemo dati prostora! Ko enkrat operiram bolnika, sem, tako rekoč, z njim celo življenje poročen. V primeru morebitne komplikacije pri operaciji bolnik ne bo sprejel izgovora, da nisem znal ali nisem sledil literaturi, da nisem imel dovolj izkušenj ali da sem pri operaciji »izgubil živce«. Imel sem in imam strahoten občutek krivde, tudi če v operacijo vložim vse, kadar se na naravo bolezni oziroma patologije ne da vplivati, še posebno pri malignih tumorjih. Tudi takrat me spremlja občutek, da bi lahko opravil boljše. Na začetku je bilo to zelo težko sprejeti in starejši kolegi so me večkrat tolažili z besedami, da sem naredil vse in da je tak tumor pač neozdravljiv. Še danes tega ne morem sprejeti z lahkoto.

Za seboj imate že veliko operacij. Je vaše delo postalo rutinsko ali vam vsaka operacija predstavlja nov izziv? Kako se odzovete, ko vas med posegom kaj preseneti?
Kirurgija in operacije nikoli niso bile in ne smejo biti rutinske. V kirurgiji na splošno in posebno v nevrokirurgiji se nam tak občutek lahko maščuje, ko najmanj pričakujemo. Dovolj je, če izgubiš koncentracijo, spregledaš kakšno žilo ali živec – posledice so lahko zelo hude. Presenečen si, če se to zgodi, ko operacija poteka z lahkoto. Takrat moraš biti najbolj previden, zbran in pripravljen. Ko te med posegom kaj povsem preseneti, moraš biti zbran, hladnokrven, hkrati pa hitro ukrepati in se odločiti za prave rešitve. Včasih moraš imeti tudi toliko poguma in skromnosti, da se posvetuješ s starejšimi kolegi.

Pomanjkanje časa je lahko razlog, da zdravnik ne vzpostavi celotnega odnosa z bolnikom. Kako pomemben je za vas odnos med bolnikom in kirurgom?
Velik del zdravljenja predstavlja psihoterapija. Osebno sem mnenja, da mora biti vsak kirurg tudi psiholog. Petminuten, pošten, odkrit in topel razgovor lahko naredi čudež. Temu posvečam veliko pozornosti. Ko se bolnik odloči za nevrokirurga in ga izbere, ga gleda kot edinega rešitelja in edino roko, ki ga bo lahko izvlekla iz jame. Vsak bolnik si tudi zasluži korekten in odkrit razgovor, v katerem se mu pojasni njegovo bolezen in vse možnosti zdravljenja, ne le kirurško, pač pa tudi druge načine zdravljenja. Verjemite, da nekateri bolniki lahko oprostijo napako kirurga, ki se je zgodila med operacijo in pustila trajne posledice, nikoli pa ne bodo pozabili njegove arogantnosti, malomarnosti ali žalitev. Tega bolniki ne bodo odpustili, saj so v tem času zelo občutljivi in pod velikim stresom, zato potrebujejo še dodatno skrb in pozornost. Zdravnik mora v bolniku najprej spoznati človeka in ne njegove bolezni. Občudovati moramo njegov pogum, da se je odločil priti na pregled, potrkati na naša vrata in se odločiti za operacijo. Že naš naziv »nevrokirurg« je strašljiv!

Ali pridejo bolniki k vam pravočasno na pregled oziroma operacijo kljub čakalnim dobam?
Na žalost ne. V našem civiliziranem svetu je zaradi različnih dejavnikov čedalje več bolnikov, ki potrebujejo nevrokirurško terapijo. Čakalna doba za prvi ambulantni pregled je približno 4–6 mesecev kljub temu, da imam skoraj dvakrat tedensko ambulanto v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana in tudi samoplačniško ambulanto izven kliničnega centra. Za operacijo pa se žal čakalna doba za določeno patologijo zaradi prezasedenosti operativnega programa, majhnih kapacitet operacijskega bloka v Kliničnem centru, nezadostnega kadra, finančnih ter ostalih razlogov lahko vleče tudi več let. Pri določenih bolnikih na žalost pride zaradi daljše čakalne dobe na operacijo do nepovratne okvare živčevja in tudi uspešna operacija ne more rešiti vseh bolnikovih težav. Takšni bolniki morajo pač sprejeti bolečino kot stalnega spremljevalca za celo življenje.

Tudi dežurstva so del vašega poklica. Ali v času dežurstva opravljate enake oziroma podobne posege? Kje je delo bolj stresno?
V dežurstvu opravljamo urgentne operacije, pri katerih ne moremo čakati in jih ne moremo prestaviti niti za nekaj ur do naslednjega dne, ko bi jih uvrstili v redni operativni program. To so bolniki, ki so življenjsko ogroženi ali pa jim grozi stalna invalidnost. Sem so vključene različne bolezni, najpogosteje pa so to poškodbe glave in hrbtenice. Delo v dežurstvu je seveda bolj stresno in ni vedno idealno. Včasih delamo v skupini sodelavcev, ki niso navajeni na naš način dela. Pogosto ni časa za predhodne rutinske predoperativne preiskave. Zahteva se natančnost, hitro reagiranje in drznost. Vsaka sekunda več za bolnikovo življenje pomeni veliko.

Zaposleni ste v ljubljanskem Kliničnem centru, imate zasebno ambulanto, opravljate dežurstva. Vam ostane kaj časa za družino?
V UKC Ljubljana sem zaposlen za poln delovni čas. Kot sem omenil že prej, zaradi velikega števila bolnikov in prezasedenosti ambulante bolniki čakajo na pregled več mesecev, zato opravljam še dve zasebni ambulanti. Ali mi ostane kaj časa za družino? Družina mi pomeni vse. To je vir, iz katerega črpam svojo energijo. Svoji družini posvečam ves svoj prosti čas. A to še vedno ni dovolj. Otroci rastejo in v teh letih me potrebujejo bolj kot kadarkoli.

Tu živite že 15 let. Na kaj ste se najtežje privadili?
Na začetku sem mislil, da se moram privaditi na veliko stvari. Bil sem zelo presenečen, ko sem ugotovil, da se naši kulturi, običaji in navade prekrivajo. Sedaj poskušam zaužiti najboljše od obeh kultur. Kar se tiče hrane, ohranjamo našo tradicionalno, vendar smo vedno odprti za nove okuse evropske hrane. Veliko dobimo tudi receptov, vendar jih še več damo, saj je naša hrana verjetno v tem prostoru bolj eksotična. Skupaj z ženo sva že prešla fazo prevajanja jezika in sedaj naju že najini otroci popravljajo in kritizirajo. Kljub nedavnim poplavam moram priznati, da mi slovenska klima zelo ustreza. Prav uživamo v štirih letnih časih. Ko sem tukaj začel s specializacijo, sem se težko privadil na zimo. V času mojega življenja v Sloveniji sem pridobil veliko prijetnih prijateljev, brez katerih si težko zamislim življenje tukaj. Ne glede na to, da sem iz druge kulture, druge vere in navajen drugačnih običajev, gledam na ljudi oz. moje bolnike zelo demokratično. Tudi moji bolniki pripadajo različnim veroizpovedim, kulturam in političnim usmeritvam.

Kaj je največja razlika, ki ste jo opazili med slovenskim in iranskim načinom življenja? Ali kaj pogrešate? Mogoče je kaj, kar vam je tukaj bolj všeč?
Ritem življenja je v Iranu bolj umirjen, moram pa priznati, da sem precej dinamičen tip človeka, zato mi ritem tukaj ustreza. Tukaj mi je všeč skromnost ljudi, organizacija dela in življenja. Zelo spoštujem Slovence, njihovo ljubezen do narave. Včasih omenim prijateljem, da je bog točno vedel, komu mora podariti čudovito naravo. Mislim, da si jo Slovenci zaslužijo. Sedaj lahko v njej uživam tudi jaz. Kljub temu, da sem star 43 let, najbolj pogrešam mamo, njen vonj, njen nasmeh, dotik njenih hrapavih rok, očetove tople nasvete in njegov globok glas. Seveda pogrešam tudi ljubezen mojih bratov in sestre ter vse njihove poskuse, da bi mi pokazali, kako so ponosni name.

Zakaj ste se odločili, da boste zdravniški poklic opravljali v Sloveniji, ne pa doma?
Poglaviten razlog je bil ta, da sem slišal za akademika prof. dr. Vinka Dolenca in sem si želel biti njegov učenec. Želja se mi je uresničila in profesor me je sprejel. Po koncu specializacije se mi je v Sloveniji pridružila tudi žena in po rojstvu otrok sva se vedno bolj počutila kot Slovenca.

Pri svojem delu ste zelo uspešni. Kakšen je vaš recept za uspeh?
Mislim, da nič, kar je dobro, ne pride zlahka. Za mojo uspešnost so zagotovo krive moja trma, predrznost, disciplina ter pripravljenost na zahtevno in natančno delo. Menim, da bi vsak zdravnik moral čutiti in zdraviti bolnika tako, kot bi bil le-ta član njegove družine.

V prostem času radi pečete kruh in ste ljubitelj športa, predvsem nogometa. Kaj bi postal Seyed Yousef Ardebili, če ne bi bil nevrokirurg?
Če ne bi bil nevrokirurg, bi bil zaradi svoje ljubezni do slikarstva in estetike rad plastični kirurg ali arhitekt. In verjetno bi precej bolje zaslužil...

Misel za konec?
V Slovenijo sem prišel sam, z enim kovčkom in z malo znanja. Sedaj imam, kar sem si želel ob prihodu v Slovenijo: znanje, zanimivo delo, zadovoljstvo, ugled ter veliko družino, katero poleg moje žene in otrok sestavljajo še moji prijatelji in bolniki. Močno se bom trudil, da bom pridobitve vseh teh let ohranil ter jih delil z družino in bolniki.