Januar 2010, 6.1.2010
Naš gost:
Slavko Avsenik
Avtor: Maja Zajc
Je utemeljitelj narodno-zabavne glasbe v Sloveniji in ustanovitelj svetovno znanega ansambla bratov Avsenik. Po uspešnih 30 letih igranja na harmoniko se je moral zaradi težav s hrbtenico posloviti od odrskih nastopov.

Zdaj piše nove melodije za svojega vnuka Saša, igra klavir, se rad sprehaja in rad preživlja čas v krogu družine. Pravi, da nikoli ni želel postati glasbenik, a je tako hotelo naključje. Zdaj je za to hvaležen.

Koliko posvečate pozornost svojemu zdravju?
Zdaj, v mojih letih že moram bolje paziti na zdravje, saj se pojavijo visok krvni pritisk, holesterol in drugo. Prej sem imel preveč dela z glasbo (smeh).
V medijih nas pozivajo k cepljenju proti novi gripi. Se boste cepili?
Vsako leto se normalno cepim proti gripi in menim, da ni treba, da bi se še dodatno proti tej, novi gripi.

Kaj menite o zdravnikih?
Pred kratkim sem bil v kliničnem centru operiran. Moram povedati, da sem bil zelo presenečen nad tem, kakšne strokovnjake imamo. Pa tudi nad udobjem. Moram pohvaliti tako prijazen in strokoven kader. Vesel sem, da me niso obravnavali drugače kot preostale bolnike. V sedmem nadstropju me niti poznali niso, niso vedeli, kdo sem. In prav je tako. Bilo bi mi nerodno, da bi imel ta privilegij. Brez zdravnikov ne gre in brez njih ne bi preživel.

Zelo dolgo ste bili aktivni glasbenik. Bi rekli, da je glasba nekako »zdravila« vašega duha?
Ne bi rekel, da je glasba zdravila mojega duha. Tu gre za to, da moraš glasbo razumeti in potem lahko ta dobrodelno vpliva na počutje. Saj veste, glasba ti gre lahko tudi na živce. Sicer sem si želel, da bi mi bilo veliko stvari všeč, a žal ni bilo tako. Vedno sem bil za poskočno glasbo, ob kateri sem se veselil in plesal. Nekoč sem dobil zanimivo informacijo iz mariborske bolnišnice. Našo glasbo so predvajali bolnikom, da so jih zbujali iz narkoze. Res sem bil presenečen, da se lahko kaj takšnega dogaja. In to glasbo, ki so jo imeli za »govejo«. (smeh)

Kaj vas je tako gnalo naprej, da ste vztrajali v glasbi?
Zame je bil vedno pomemben odziv občinstva. Na veselicah mi ni šlo le za denar, ampak za občutek, da so bili ljudje zadovoljni s teboj. To je pripomoglo k mojemu notranjemu miru. Iz tega sem potem zajemal nov navdih. Ni hujšega kot to, da se ljudje ne odzivajo na glasbo.

Kako ste med dolgimi turnejami premagovali lažje bolezenske težave?
Med turnejo si nisi smel privoščiti, da bi zbolel. Enkrat sem potreboval zdravniško pomoč, ker sem si zlomil nogo, vendar sem moral biti čez tri ure že na odru. Če bi odpovedal koncert, bi s tem uničil menedžerja in eksistenco ansambla. Ob bolečini sem vzel tableto, aspirin C, in nadaljeval. Nobenih obiskov pri zdravniku ni bilo, ker ni bilo časa.

Bili ste tudi v državni reprezentanci pri smučarskih skokih. Ste želeli postati športnik?
Ja, moja prva želja je bila postati športnik, že v vojski sem prišel v smučarski krog. Najprej sem nekajkrat vozil prvomajski triglavski smuk, pozneje pa sem postal član skakalne reprezentance. Leta 1952 sem nesrečno padel na tekmi v Celovcu. Letel sem precej prek kritične točke, zarobil in udaril z glavo. Poškodoval sem si vratno hrbtenico in sem kar nekaj mesecev preživel v mavcu. Tako se je športna pot zame končala.

Torej je bil nesrečni padec tisto naključje, ki vas je vodilo do profesionalnega glasbenika?
Res je. Ko so mi čez pol leta sneli mavec, sem se odpravil v Ljubljano. Dobil sem službo v tekstilni tovarni Tonosa. Po poklicu sem pletilec, čeprav sem vedno sanjal, da bi pomagal očetu na kmetiji ali vodil gostilno. O glasbi sploh nisem premišljeval. To je bilo popolno naključje. Nekega dne me je poklical brat Vilko, študirani glasbenik, ker je zbolel njegov harmonikar Avgust Stanko. Odšel sem na radio in v oddaji Četrtkov večer sem začel glasbeno pot.

Pesem Na Golici velja za eno največkrat predvajanih inštrumentalnih skladb na svetu. Kako je nastala?
Naključno. Bil sem v nočni izmeni v tovarni Tonosa in ker je pletilni stroj počasneje delal, sem korakal gor in dol. Pomislil sem na melodijo para-rara-para-rara-parararam. Ker nisem znal not in jih še zdaj ne, sem si motiv zapisal s črtami in znaki. Naslednji dan sem jo zaigral Vilku in on je napisal aranžma.

Katera vaša pesem vam je najljubša?
Tam, kjer murke cveto, pa tudi druge. Na splošno so mi bliže čustvene kot poskočne pesmi.

Če pogledate nazaj, vam je žal, da ste postali glasbenik?
Ne, ničesar mi ni žal. Nikdar nisem premišljeval o tem, da bi bil glasbenik, ali si želel igrati na harmoniko. Vse pa se je obrnilo drugače. Po naključju sem postal profesionalni glasbenik, ko me je odkril moj brat, kot je tudi Golica nastala naključno. Kar se je dogajalo, se je zgodilo naključno. Večkrat premišljujem o tem, da noben scenarist ne bi mogel zame napisati življenjskega scenarija. Usoda je tako hotela in hvaležen sem ji za to.

Česa vas je naučilo življenje?
Vsakdo ima lepe in težke trenutke v življenju. Vsakogar življenje pelje po svoje in v vsakem človeku je nekaj, česar v drugem ni. Vsakdo ima v sebi neodkrite potenciale. Mene je odkril brat, sam se ne bi. V življenju sta potrebna sreča in naključje. Sreča, da sem dobil takšno ženo, ki mi je stala ob strani. Trikrat sem podpisal desetletno pogodbo za 200 dni na leto. Če me ne bi podpirala, bi končal z glasbo. Sreča, naključje je tudi to, da sem dobil tako kakovostne glasbenike, kot so Leon Ponikvar, Franc Košir, Mik Soss, Albin Rudan in druge, pa da je Vilko imel že toliko glasbene strokovnosti, da je aranžiral vse pesmi. Če ne bi bilo teh, nam ne bi uspelo. Vse to je naključje, pravi čudež, da sem postal to, kar sem.

Še misel za naše bralce?
Vsi si prizadevamo za zdravje, eksistenco, življenje je en sam boj, ki je vsem dan enako. Svojo misel bi končal z bodočo pesmijo: »Že kje našel bi košček sreče.«