Marec 2010, 3.3.2010
Urgenca:
Smo res brez moči?
Nenadni srčni zastoj
Avtor: asist. Borut Kamenik, dr. med., spec. internist
Nenadni srčni zastoj je dolgo veljal za nerešljivi, smrtni zaplet, vendar že več desetletij vemo, da ni nujno tako.
Najpogostejši razlog zanj je prekatno migetanje (prekatna fibrilacija), ki ga je mogoče ustaviti z usmerjenim električnim šokom (defibrilacijo). Najpogosteje nastane pri srčni kapi (miokardnem infarktu) oziroma drugi akutni obliki koronarne bolezni. Ker se ob tem lahko srce le malo okvari, lahko ti ljudje še dolgo živijo polno življenje. Lahko pa nastopi smrt ali huda možganska okvara.
Vemo, da je tudi smrt ali hudo možgansko okvaro mogoče preprečiti s takojšnjimi temeljnimi postopki oživljanja (TPO), zgodnjo defibrilacijo, zdravljenjem po vzpostavitvi spontanega krvnega obtoka in specifičnim zdravljenjem za zmanjšanje možganske okvare z zmernim podhlajevanjem in zdravljenjem vzroka srčnega zastoja. Vrstni red ukrepov se imenuje veriga preživetja.

Veriga preživetja



Vsak člen verige preživetja je enako pomemben za bolnika, najšibkejši pa je drugi člen. V Seattlu v ZDA so prvi začeli izobraževati laike v temeljnih postopkih oživljanja (TPO) in razmeščanju enot nujne medicinske pomoči zaradi hitrejšega dostopa po klicu na enotno telefonsko številko. V nekaj 10 letih so dosegli do 60-odstotno preživetje za posamezne skupine bolnikov.
Pri nas se je začelo uspešnejše zdravljenje nenadne srčne smrti po vzpostavitvi službe nujne medicinske pomoči, ki je 24 ur sposobna takoj priti na kraj dogodka. V UKC Maribor nam je uspelo v 15 letih povečati preživetje za šestkrat, kar pomeni približno 30 odstotkov živih bolnikov. Vzpostavitev spontanega krvnega obtoka uspe pri 50 odstotkih bolnikov na terenu. Pri manj kot 10 odstotkih bolnikov so izvajani TPO pred prihodom službe nujne medicinske pomoči. Ker so TPO tisti, s katerimi pridobimo čas in odložimo nastanek možganskih okvar, je jasno, da so ti najšibkejši člen v našem sistemu. TPO so preprosti in jih enako izpeljejo laiki in profesionalci, enako potekajo v zdravstvenih ustanovah in na terenu. Namen tega prispevka je povečati zavest o njihovi nujnosti.

Temeljni postopki oživljanja odraslih
Temeljni postopki oživljanja (TPO) so: ugotavljanje neodzivnosti, vzdrževanje odprte dihalne poti, podpora dihanju ter krvnemu obtoku brez uporabe opreme (izjema so preprosti pripomočki za podporo dihanja ali zaščitna sredstva). Navodila so bila sprejeta kot temeljni postopki, kadar odraslo osebo oživlja en reševalec. Po teh navodilih oživljamo vse, ki ne dajejo vtisa, da so še otroci.

1. Zagotoviti moramo varnost reševalca in žrtve

2. Preverite, ali se prizadeti odziva:
  • nežno ga stresite za ramena in glasno vprašajte Kako se počutite.

3. Če na vprašanje odgovori ali se premakne:
  • ga pustite v tem položaju (če ni nevarnosti za nove zaplete) in ugotovite morebitne poškodbe;
  • v rednih presledkih preverjajte stanje in pokličite pomoč, če je treba.

4. Če se ne odziva:
  • poskusite doklicati pomoč (zakličite: Na pomoč, pošljite koga po pomoč);
  • obrnite jo na hrbet (če še ni v tem položaju);
  • sprostite obleko, če se tesno prilega vratu;
  • sprostite dihalno pot prizadetega, tako da njegovo glavo zvrnete nazaj in mu dvignete brado;
  • položite dlan na čelo ob rob lasišča in s pritiskom zvrnite glavo nazaj; palec in kazalec te roke morata biti prosta, da lahko z njima zaprete žrtvin nos med umetnim dihanjem usta na usta;
  • s konicama dveh prstov dvignite spodnjo čeljust s pritiskom na kost pod vrhom brade. Ta poseg pogosto omogoči spontano dihanje. Izogibajte se pritisku na mehke dele brade.

Če sumite, da je poškodovana vratna hrbtenica (padec z višine, prometna nesreča, poškodba glave), sprostite dihalno pot s trojnim manevrom.

  • ne premikajte glave, če sumite, da ima ponesrečenec poškodovan vrat,
  • uprite se s komolci ob podlago za poškodovančevo glavo, položite dlani na lica in s konicami prstov obojestransko primite vogal spodnje čeljusti ob ušesu. Z obema rokama dvignite spodnjo čeljust naprej in navzgor,
  • če se usta ne odprejo, jih s palci odprite, ob tem pa držite čeljust dvignjeno in glavo v srednjem položaju.
  • če je potrebno umetno dihanje, stisnete nos z robovi obeh dlani ob palcih.

5. Poskrbite, da je dihalna pot prosta, in z opazovanjem, poslušanjem in dotikom ugotovite, ali diha:
  • opazujte morebitno gibanje prsnega koša;
  • pri ustih poslušajte dihalne šume;
  • na svojem licu poskusite občutiti žrtvin izdihani zrak;
  • do 10 sekund opazujte, poslušajte in tipajte, preden se odločite, da žrtev ne diha.

6. Če žrtev zadovoljivo diha (ne le posamezni vdihi):
  • jo namestite v položaj za nezavestnega (če ni nevarnosti, da bi se dodatno poškodovala);
  • skrbno opazujte, ali diha brez napora.

7. Če žrtev ne diha: takoj kličite nujno medicinsko pomoč 112!

8. Ugotovite, ali so pri žrtvi znaki krvnega obtoka, in sicer tako, da:
  • opazujete kakršno koli gibanje, tudi požiranje, kašljanje ali dihanje (razen občasnih vdihov);
  • poskusite ugotoviti utrip na veliki vratni arteriji,
  • opazujte in tipajte do 10 sekund. Če v tem času ne zaznate gotovih znakov krvnega obtoka, se odločite, da krvnega obtoka ni.

9. Če ni znakov krvnega obtoka:
  • začnite stiskati prsni koš (zunanja srčna masaža).

Postopek zunanje srčne masaže s stisi prsnega koša:
  • razgalite prsni koš
  • položite dlan ene roke na sredo prsnega koša in s tem prsnice;
  • položite dlan druge roke na hrbtišče prve in prepletite prste obeh rok, da ne pritiskate na rebra;
  • nagnite se nad žrtev in s stegnjenimi rokami pritisnite pravokotno na prsnico, da se prsni koš vda 4–5 cm,
  • popustite in spet pritisnite (približno 100 stisov v minuti, tj. nekoliko manj kot dva stisa v sekundi); stis in popustitev naj trajata enako dolgo;
  • naredite 30 zaporednih stisov;
  • po 30 stisih začnite z umetnim dihanjem.

Postopek umetnega dihanja z izdihanim zrakom:
  • zvrnite glavo nazaj in dvignite brado (spodnjo čeljust);
  • s palcem in kazalcem stisnite mehki del nosu tako, da je med vpihovanjem zaprt;
  • narahlo odprite usta žrtve, ki mora imeti dvignjeno spodnjo čeljust;
  • globoko vdihnite in položite ustnice okoli ust žrtve tako, da dobro tesnijo;
  • počasi upihnite skozi usta in opazujte dvigovanje prsi; vpih naj traja eno sekundo;
  • količina upihnjenega zraka naj bo 500–600 mililitrov, kar povzroči opazen dvig prsnega koša;
  • medtem ko odmaknete svoja usta od ust žrtve, naj njena glava in spodnja čeljust ostaneta v prvotnem položaju, da se lahko prsni koš spusti in iztisne zrak iz pljuč;
  • spet globoko vdihnite in drugič upihnite kot prvič;
  • tudi če ne morete učinkoviti upihniti, preidite na novih 30 stisov prsnega koša;
  • pred naslednjima dvema upihoma preverite:
– ali je glava pomaknjena dovolj nazaj in ali je brada dovolj dvignjena;
– spet preverite žrtvina usta in odstranite vsako vidno oviro (tudi slabo prilegajočo se protezo; ne odstranjujte proteze, če je v ustih trdno pritrjena);
  • naredite dva upiha;
    – povezujte zunanjo srčno masažo in umetno dihanje:
30 stisov : 2 vpiha

10. Nadaljujte oživljanje, dokler:
  • žrtev kaže znake življenja;
  • ne pride nujna medicinska pomoč;
  • se ne utrudite.

Če umetno dihanje iz katerega koli razloga ne moremo izvajati (razlog je lahko tudi subjektiven), je treba izvajati zunanjo srčno masažo brez prekinitev.
V Sloveniji imamo razporejenih že okrog 50 javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev. Njihova uporaba je tako preprosta in varna, da jih lahko uporabljajo laiki. Če je defibrilator na voljo, opravimo defibrilacijo po njegovem priporočilu po petih ciklih oživljanja -
30 stisov : 2 upiha, kar pomeni približno dve minuti oživljanja.

TPO niso zagotovilo za preživetje žrtve nenadnega srčnega zastoja, niso namenjeni tistim, ki jih izvajajo, so pa najpomembnejša mogoča oblika pomoči sočloveku, ki bo brez takojšnje pomoči gotovo umrl.