Junij 2011, 1.6.2011
Tema meseca:
Spolno prenosljive okužbe
Lahko potekajo brez bolezenskih znakov
Avtor: prof. dr. Mojca Matičič, dr. med., spec. infektologije
Pandemija spolno prenosljivih okužb (SPO) v svetu narašča, saj vsako leto prizadene nad 300 milijonov ljudi, najbolj pa so ji izpostavljeni mladi. Okuženi se okužbe dostikrat sploh ne zaveda, saj lahko poteka povsem brez bolezenskih znakov.
Prepozno odkrite oz. nezdravljene SPO lahko privedejo do hudih, celo življenje ogrožajočih zapletov, pri okuženi noseči ženski pa do okužbe plodu in novorojenca s hudimi posledicami.

Povzročitelji spolno prenosljivih okužb
Poznamo približno 30 mikroorganizmov, za katere vemo, da se (nekateri praviloma, drugi pa lahko) prenašajo s spolnim stikom in povzročajo najmanj 25 različnih bolezenskih stanj. Za lažje razumevanje SPO delimo na t. i. klasične, ki jih poznamo že zelo dolgo, in t. i. moderne.
Klasični SPO sta v našem področju gonoreja in sifilis, v endemičnih tropskih področjih pa sem sodita tudi mehki čankar in dimeljski limfogranulom.
Danes najpogostejše pa so moderne SPO, med katere sodijo nespecifično vnetje spolovil in sečil, ki ga najpogosteje povzroča Chlamydia trachomatis (lahko pa tudi njej podobni Mycoplasma genitalium in Ureaplasma urealyticum), genitalni herpes in genitalne bradavice, ki jih povzroča humani virus papilom (HPV). Poleg njih so pogoste še Trichomonas vaginalis, bakterijska vaginoza, kandidoza pa tudi sramna ušivost in garje. Ne smemo pa pozabiti, da se spolno prenašata tudi virus hepatitisa B (HBV) in virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV), manj pogosto tudi virus hepatitisa C (HCV).
Spolno prenosljiva okužba se lahko prenese pri vsakem spolnem odnosu z okuženo osebo (vaginalnem, oralnem, analnem), pri katerem okužena semenska tekočina, nožnični izločki ali kri zaidejo v telo izpostavljenega partnerja. Tveganje za SPO je večje pri ljudeh, ki pogosto menjavajo spolne partnerje, ki začnejo s spolnimi odnosi že v zgodnjem najstniškem obdobju ali prakticirajo spolno vedenje z večjim tveganjem za okužbo (npr. moški, ki imajo odnose z moškimi).

Bolezenski znaki spolno prenosljivih okužb
Eden najpogostejših bolezenskih znakov SPO je prozoren, belkast ali gost rumen izcedek iz spolovila, ki mu je lahko pridruženo pogosto in/ali pekoče mokrenje. Predvsem pri ženskah izcedek ni vedno posledica SPO, na katero pa ženska mora pomisliti, če je imela tvegane spolne odnose. Več kot polovica bolnic z vnetjem materničnega vratu zaradi gonoreje ali klamidijske okužbe namreč nima izcedka. Zato se okužbe ne zaveda in je ne zdravi, le-ta pa nato nemo napreduje po rodilih in lahko povzroči trajno nepopravljive posledice, kot so neplodnost, zunajmaternična nosečnost, kronična bolečina v spodnjem delu trebuha ali v križu. Klamidijska okužba sečnice pri ženskah lahko povzroči vnetje z izredno neprijetnim mokrenjem, ki ga z običajnimi antibiotiki za zdravljenje okužbe sečil ne moremo pozdraviti. Okužbo ženska lahko nezavedajoč se prenese tudi na svojega partnerja ali na plod oziroma novorojenca pri porajanju skozi okužen porodni kanal. Novorojenec lahko zboli z vnetjem oči ali s pljučnico. Nezdravljeni tovrstni okužbi pri moškem lahko povzročita kronično vnetje obmodka ali prostate. Gonoreja lahko vodi v sistemsko bolezen s prizadetostjo sklepov in kože, lahko pa tudi drugih organov (možganov, srca). Klamidijska okužba pa lahko sproži vnetje sklepov ali povzroči spremembe na očeh.
Drugi najpogostejši bolezenski znak SPO je razjeda (ali več razjed) na spolovilu, lahko s pridruženimi povečanimi področnimi bezgavkami.
Osamljena, povsem neboleča razjeda, nastala v povprečju osem tednov po tveganem spolnem odnosu, nakazuje na sifilis. Pojavi se na mestih intimnega stika, torej lahko tudi ob zadnjiku ali v ustni votlini, če gre za analne ali oralne spolne odnose. Če je ne zdravimo, lahko pride do razsoja bakterije po telesu z zvišano temperaturo in gripi podobnimi znaki, izpuščajem in povečanimi bezgavkami. Bakterija nato ponikne in lahko čez desetletje ali več povzroči življenje ogrožajoče posledice na srčno-žilnem sistemu ali v osrednjem živčevju.
Razjede na spolovilu lahko povzroča tudi virus herpes simpleks (HSV) v obliki genitalnega herpesa. Po okužbi se skelečemu občutku na spolovilu pridruži gručica majhnih mehurčkov, napolnjenih z bistro tekočino, ki počijo in nastane zelo boleča in neprijetna razjeda. Gručica mehurčkov ni nujno na spolovilu, lahko se pojavi bodisi nad sramno kostjo, v presredku, ob zadnjiku, na sedalu, nad križnico ali celo na stegnu. Ob tem se lahko, ni pa nujno, pojavi tudi splošno slabo počutje z zvišano temperaturo. Bolezen se sama od sebe pozdravi po dobrem tednu dni, vendar pa je okužba s HSV doživljenjska in lahko sproži ponavljajoče se zagone herpesa, ki so lahko tudi zelo pogosti. Z rednim podaljšanim uživanjem nizkih odmerkov protivirusnih učinkovin lahko ponavljanje takih zagonov preprečimo.
Genitalne bradavice povzroča HPV, katerega določeni tipi lahko pri ženskah sprožijo nastanek raka na materničnem vratu, povezani pa so tudi z nastankom raka na zadnjiku ter bradavičastih tvorb na dihalih novorojencev in majhnih otrok. Pri večini okuženih virus po enem letu do dveh izgine, pri majhnem deležu okuženih pa lahko vztraja in skozi leta privede do hudih posledic. Zato mora vsaka ženska redno opravljati ginekološke preglede.
Okužba s HBV se lahko izrazi z izbruhom zlatenice tudi do šest mesecev po tveganem spolnem vedenju. Vnetje jeter, ki ga povzroči, lahko pripelje bodisi do kroničnega nosilstva okužbe ali kronične prizadetosti organa, ki lahko z leti privede do ciroze ali celo raka na jetrih, ki je dokazano povezan s HBV. Problem je, ker okužba pri skoraj polovici primerov poteka brez bolezenskih znakov in se je okuženi sploh ne zaveda.
Enak problem predstavlja okužba z virusom HIV, ki se lahko po štirih do šestih tednih odrazi s povsem neznačilno bolezensko sliko (zvišana temperatura, bolečine v žrelu, izpuščaj, povečane bezgavke), vendar je zelo pogosto v tem obdobju žal ne prepoznamo in lahko napreduje do življenje ogrožajočega stanja – aidsa.

Odkrivanje, zdravljenje in preprečevanje spolno prenosljivih okužb
Vsak tvegan spolni odnos lahko prinese tveganje za eno ali več SPO hkrati. Zato posvet in pregled pri zdravniku specialistu (dermatovenerologu, infektologu, ginekologu, urologu) omogočata poglobljen vpogled v nevarnost, ki se ji je oseba izpostavila, izvedbo posebnih mikrobioloških preiskav na SPO (z brisom spolovil ter odvzemom krvi in seča) in ustrezno protimikrobno zdravljenje oz. nadaljnje ukrepanje. Vse to bo pripomoglo k ozdravitvi oziroma k trajnemu nadzoru morda kronično okužene osebe, preprečilo ponovne okužbe in njihovo nadaljnje širjenje, poskrbljeno pa bo tudi za ustrezen zdravstveni nadzor spolnega partnerja.
Za preprečevanje določenih SPO imamo na voljo dve učinkoviti in varni cepivi: cepivo proti hepatitisu B, ki je že od leta 1998 vključeno v nacionalni program cepljenja otrok pred vstopom v šolo, in novejše cepivo proti raku na materničnem vratu, ki le-tega lahko v dokajšnji meri prepreči in je bilo zato pred dvema letoma vključeno v program cepljenja dvanajstletnic.

Takoj k zdravniku
Osnovno priporočilo za preprečevanje SPO je varno spolno življenje oziroma monogamno partnerstvo z zdravim partnerjem/partnerko. Če gre za osebo, ki se predaja tveganemu spolnemu življenju, svetujemo predvsem redno, dosledno in pr avilno uporabo kondomov iz lateksa. Še neokuženim osebam svetujemo tudi cepljenje proti hepatitisu B, staršem deklet pred spolno aktivnim obdobjem pa, da jih cepijo proti raku na materničnem vratu.
Ob pojavu kakršnihkoli navedenih simptomov pa je potreben takojšen obisk zdravnika.