Februar 2009, 26.2.2009
Tema meseca:
Stanje duha: Tesnoba in Panika
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater
Pred več kot sto leti so danski popotniki na Grenlandiji poročali o nenavadnem sindromu nekaterih eskimskih lovcev.


Ko so v svojem kajaku na mirni gladini morja čakali na tjulnje, so naenkrat začeli težko dihati, razbijalo jim je srce in prežemal jih je hud strah pred smrtjo. Uspeli so sicer priti na kopno, vendar si večinoma niso več upali na lov. Nekateri si po izkušnji na morju niso drznili niti zapustiti svojega igluja. Opisano stanje so poimenovali »kajak angst«, torej: strah v kajaku.
Ob koncu devetnajstega stoletja so bili simptomi tesnobe tudi v najbolj razvitih deželah sveta razumljeni kot telesna bolezen. Priznane zdravniške avtoritete tistega časa so jih opisovale kot »sindrom napetosti«, »razdražljivo srce«, »nevrocirkulatorni sindrom«, spremljajočo vrtoglavico pa so pripisovali motnjam notranjega ušesa.

Številna odkritja znanstvenikov v dvajsetem stoletju so postopoma spreminjala medicino in z njo tudi razumevanje duševnih motenj. Danes vemo, da so pojavne oblike zgoraj opisanih sindromov tesnobe predvsem posledica spremenjenega delovanja avtonomnega živčnega sistema, torej živčevja, ki ni pod kontrolo naše volje.

Avtonomno živčevje brez naše vednosti uravnava številne procese v telesu in omogoča njihovo dinamično ravnovesje. Ob različnih spremembah v organizmu ali v okolici poskrbi za ustrezen odziv in zagotavlja prilagoditev telesa na te spremembe. Aktivno je tudi takrat, ko nas je strah in ko smo izpostavljeni resnični nevarnosti. Konkretno ogrožujočo okoliščino, ko nas npr. napade pes, prepoznamo s čutili in jo ocenjujemo v svojih mislih. Avtonomno živčevje poskrbi za ustrezne spremembe v telesu. Tako se lahko odzovemo na zaznano nevarnost na najboljši možen način: napnejo se mišice, močnejše delovanje srca omogoči njihovo zadostno prekrvavitev, čutila postanejo bolj občutljiva, lahko tečemo ali se borimo ...

Ob doživljanju tesnobe oziroma anksioznosti pa sicer nismo izpostavljeni resnični zunanji nevarnosti, vendar kljub temu doživljamo strah. V svojih mislih in predstavah običajno razvijamo črne scenarije. Spremenjeno delovanje avtonomnega živčnega sistema povzroči telesne spremembe oziroma simptome. Kadar je le mogoče, se izognemo okoliščinam, ki si jih razložimo kot nam nevarne. Ker očitne nevarnosti ni, naše stiske ne razumejo niti najbližji, zato praviloma predolgo ostajamo v objemu tesnobe čisto sami.