Julij, Avgust 2010, 7.7.2010
ORL:
Šumenje v ušesih
Nenavadni zvoki v ušesih
Avtor: Robert Šifrer, dr. med., spec. otorinolaringolog
Šumenje v ušesih (Tinnitus) je nenormalen zvok, ki ga slišimo v ušesih ali glavi in nastane brez zunanje zvočne stimulacije.

Pojavlja se lahko v obliki čistih tonov določene frekvence in jakosti zvoka ali pa kot vsota več tonov, oziroma kot šum, ki zajema različne frekvenčne spektre. Bolniki šumenje v ušesih opisujejo zelo različno, najpogosteje pa kot piskanje ali bobnenje. Razdelimo ga v dve skupini – objektivno in subjektivno šumenje.

Pogostnost
Skoraj vsakemu je vsaj enkrat v življenju vsaj za kratek čas šumelo v ušesih. Nad težavami s šumenjem se najpogosteje pritožujejo ljudje, stari od 40 do 70 let, moški pogosteje kot ženske. Po podatkih iz literature ima težave 15 % ljudi, med starejšo populacijo pa kar 30 %. Največkrat so težave blage, zato strokovno pomoč poišče le 1–2 % bolnikov.

Objektivno šumenje
Objektivno šumenje je tisto, ki ga poleg bolnika sliši še druga oseba (npr. zdravnik s stetoskopom), ponavadi je pulzirajoče narave. Najpogostejši vzroki zanj so žilne nepravilnosti, ki povzročajo turbulentni pretok krvi. Nastane šum, ki se preko kosti prenaša do notranjega ušesa, kjer nastane zvok, ki ga zaznamo kot šumenje. Bolnik sliši pulzacije v ritmu srčnega utripa, zato se šum spreminja ob telesnih aktivnostih, lahko pa tudi ob spremembah položaja telesa in glave. Manj pogosti vzroki objektivnega šumenja so slabokrvnost, disfunkcija čeljustnega sklepa, nepravilno krčenje mišic srednjega ušesa in mehkega neba ter stalno odprta Evstahijeva cev. Za vse je torej značilno nastajanje zvoka v telesu, ki ga bolnik, lahko pa tudi njegova okolica, sliši.

Subjektivno šumenje
Večinoma je šumenje v ušesih subjektivno, kar pomeni, da ga sliši samo bolnik. Je veliko pogostejše od objektivnega. Subjektivnega šumenja ne moremo objektivizirati – gre za simptom, za katerega nam pove bolnik. V njegovem ozadju so lahko različna bolezenska stanja tako ušes kot drugih organov. V približno 60 % ga spremlja slabši sluh. V okviru ušesnih vzrokov gre najpogosteje za poškodbo sluha, povzročeno s hrupom (Trauma acustica), in starostno naglušnost (Presbyacusis). Med ostalimi ušesnimi vzroki so dolgotrajna in ponavljajoča se vnetja srednjega in notranjega ušesa, otoskleroza, Ménièrova bolezen in tumorji 8. možganskega živca. V teh primerih šumenje v ušesih spremljajo dodatne težave. Med ostalimi »neušesnimi« vzroki za šumenje so metabolne bolezni, elektrolitske in hormonske motnje, poškodbe glave in vratu, meningitis, multipla skleroza, depresija, možganski tumorji, jemanje določenih zdravil in stres.

Nastanek in razvoj subjektivnega šumenja
Obstaja več teorij, ki razlagajo nastanek šumenja. Nekatere temeljijo na poškodovanih dlačnicah (receptorji zvoka v notranjem ušesu) in poškodovanih živčnih vlaknih slušnega živca. Ti se nepravilno sprožajo in tvorijo signale, ki se prenašajo do možganske skorje, ki zazna šumenje.
Ena izmed teorij pravi, da poškodba notranjega ušesa vodi v čezmerno aktivnost jeder višje v slušni progi, ki možganski skorji dovaja preveč informacij, zato nastane šum.
Trdovratnost šumenja pojasnjujejo z vzpostavitvijo živčnih povezav med slušno progo in čustvenimi področji. To je pravzaprav glavni problem bolnikov s šumenjem, saj šum sam po sebi, čeprav je zelo moteč, ni škodljiv. Težave namreč povzroča čustveni odziv bolnika nanj. Bolnik s šumenjem, ki šumenje sprejme in se z njim ne obremenjuje, nima več težav.
Pri šumenju prihaja do neravnovesja med spodbujajočimi in zavirajočimi molekularnimi prenašalci med živčnimi vlakni v možganih. Prevladajo spodbujevalci, in sicer gre za isti mehanizem in molekule kot pri epilepsiji. Zato nekateri raziskovalci šumenje označujejo kot obliko epilepsije.
Najnovejša teorija razlaga šumenje s povezavo med somatosenzorno in slušno živčno progo. Gre za t. i. somatosenzorni tinitus. Dražljaji iz telesa se normalno prenašajo po somatosenzorni progi preko somatosenzornih jeder v možganskem deblu do skorje velikih možganov, ki jih zazna, na primer, kot dotik kože. Pri bolnikih s šumenjem lahko pride do nepravilne povezave med somatosenzornimi in slušnimi jedri v možganskem deblu. Slušna jedra na ta način prejmejo poleg slušnih tudi dražljaje iz somatosenzorne skorje in jih prenesejo v slušno regijo možganov. Tu se ne zaznajo kot dotik, pač pa kot šumenje. Tovrstni šum povzročajo bolečine na glavi in vratu, ki so posledica poškodb, predhodnih operacijskih posegov, degenerativnih bolezni ali nepravilne telesne drže. Bolniki povedo, da se šum ob bolečinah okrepi in se lahko spremeni z določenimi gibi telesa.

Zdravljenje šumenja v ušesih
Pred zdravljenjem šumenja je potreben obisk pri otorinolaringologu, ki poskuša ugotoviti naravo in vzrok šumenja. Pri tem si pomaga s pogovorom in pregledom bolnika ter z diagnostičnimi preiskavami. Poskuša ugotoviti in odpraviti nevarne bolezni, ki se lahko skrivajo v ozadju. Najuspešnejše je zdravljenje osnovne bolezni.
Če nevarnih bolezni ni, in če vzroka ne ugotovimo, zdravimo simptomatsko z zdravili. Ta so uspešna v zgodnjih fazah šumenja.
Šumenje lahko poskušamo maskirati. Princip maskiranja je dovajanje zunanjega zvoka v uho, ki šumenje prekrije, poleg tega pa bolniki zunanje zvoke lažje prenašajo.
Tretji način je privajanje na šumenje, pri čemer poskušamo odpraviti čustveno doživljanje šumenja, ki bolniku predstavlja glavni problem. V ospredje prihaja skupinska terapija.
Elektrostimulacija notranjega ušesa ublaži šumenje, vendar je metoda še v povojih in se je v splošnem še ne uporablja.
Obstajajo določene kirurške metode, ki se uporabljajo redko, samo pri določenih ušesnih vzrokih šumenja.
Somatosenzorna teorija ponuja zdravljenje s fizioterapevtskimi metodami.

Prognoza šumenja
Prognoza šumenja je ugodna. V 25 % šumenje izgine samo od sebe, v 50 % se zmanjša, v 25 % ostane enako. Žal se lahko šumenje poslabšuje, vendar je delež teh bolnikov na srečo majhen.
dr. svetuje
  • Ob nenadnem nastanku šumenja čim prej na pregled k otorinolaringologu.
  • Pozornost usmeriti na objektivno ali subjektivno šumenje, na poslabšanje sluha in na spremljajoče težave.
  • Zdravljenje osnovne bolezni na prvem mestu.
  • Pomen povezave šumenja s čustvi – imamo bolnike s šumenjem v ušesih in bolnike, ki imajo zaradi tega težave. Če šum ne izgine, ga je najbolje sprejeti, oziroma ga ignorirati.
  • Iskanje sprožilcev somatosenzornega šumenja.