Februar 2009, 26.2.2009
Tema meseca:
Tesnoba ali agorafobija
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater
Že leta 1871 je Westphal opisoval klinične primere, v katerih ljudje brez spremstva niso zmogli prečkati določenih prostorov.To težavo je poimenoval agorafobija (»agora« v grščini pomeni trg).


Opisuje, kako ti ljudje »niso zmožni hoditi po določenih ulicah ali trgih, ali pa so pri tem hudo prestrašeni in tesnobni«. Pozneje so agorafobijo kot strah pred odprtimi prostori razširili na strah pred (vsemi) javnimi prostori.
Za bolnika z agorafobijo je značilna tesnoba v okoliščinah, iz katerih težko odide ali pobegne oziroma obstaja verjetnost, da ne bo deležen morebitne potrebne pomoči (ob paničnem napadu).

Značilni agorafobični strahovi so vezani na okoliščine, v katerih je bolnik na primer sam zunaj doma, v gneči, ko nakupuje v velikih trgovskih središčih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, v banki ali na občini, prečka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa, obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi …

Omenjenim okoliščinam se večina bolnikov z agorafobijo izogiba, kar pomeni, da so vse manj aktivni, vse manj potujejo, ne hodijo na kulturne prireditve in se izogibajo nakupovanju. Nekateri bolniki sicer tvegajo zanje zastrašujoče okoliščine, vendar z velikim strahom in s tesnobo, včasih pa ob tem doživijo celo panični napad. Drugi si, v zanje ogrožajočih okoliščinah, zagotovijo spremstvo »varne osebe«, to je človeka, ki mu zaupajo.

O agorafobiji torej govorimo, kadar so izpolnjeni naslednji diagnostični kriteriji:
  • Strah oziroma tesnoba v situacijah in na krajih, od koder je težko pobegniti oziroma kjer morebitna potrebna pomoč ni na voljo. Značilni so agorafobični strahovi: biti sam zunaj doma, biti v gneči ali stati v vrsti, biti na mostu, potovati z avtobusom, vlakom ali avtomobilom.
  • Omenjenim situacijam se bolniki izogibajo (npr. manj potujejo) oziroma so v njih tesnobni ali doživijo celo panični napad, ali si zagotovijo spremstvo.
  • Tesnoba oziroma izogibanje ni posledica drugih duševnih motenj (socialna fobija, specifična fobija, OKM, posttravmatska stresna motnja).
(Vir: Agorafobija; DSM IV TR, angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)

Panična motnja in agorafobija pogosto pomembno vplivata na socialno življenje bolnika. Strah pred paničnim napadom zelo spremeni način življenja: bolnik ne hodi v trgovine, restavracije, kino, v skrajnem primeru ostane zaprt v svojem stanovanju. Priložnosti za srečevanje z ljudmi ter vzpostavljanje osrečujočih odnosov in doživljanje zadovoljstva je vedno manj, kar je lahko usodno predvsem za mlade ljudi, ki nemalokrat ostajajo sami s svojo boleznijo.

Zdravljenje
V sodobnem zdravstvu je preseženo Descartesovo dualistično ločevanje duševnega in telesnega. Povezana in prepletena med seboj predstavljata duševno in telesno celoto, kar omogoča tudi učinkovitost različnih terapevtskih ukrepov. Bolnikom s panično motnjo pomaga zdravljenje z zdravili in različni psihoterapevtski pristopi. Večini zadostuje ambulantna obravnava. Tisti s pridruženimi duševnimi ali telesnimi motnjami ter samomorilno ogroženi pa vsaj na začetku potrebujejo zdravljenje v bolnišnici.

Zdravila
Zdravilo prve izbire za zdravljenje panične motnje je antidepresiv, saj ta izboljša klinično sliko oziroma omili ali odpravi simptome panične motnje. Najprej zmanjša pogostost in jakost paničnih napadov, čez čas pa omogoči tudi umik tesnobe, pričakovanja in neustreznega izogibnega vedenja. Redno uživanje antidepresiva ugodno vpliva tudi na morebitne pridružene simptome depresije in drugih anksioznih motenj.

Predvsem na začetku zdravljenja z antidepresivi, ko so simptomi tesnobe praviloma močnejši, pomirjujoči učinek antidepresivov pa še ni izražen, lahko bolniki jemljejo tudi pomirjevala, najbolj pogosto benzodiazepinske anksiolitike.
V nasprotju z antidepresivi, ki potrebujejo za terapevtski učinek nekaj tednov, začne anksiolitik delovati takoj, ko ga telo vsrka, to je približno pol ure po zaužitju. Namen uživanja anksiolitikov je takojšnje zmanjšanje tesnobe in olajšanje bolnikovega trpljenja.

Psihoterapija
Psihoterapevtsko obravnavo praviloma svetujemo bolnikom, pri katerih zdravljenje z zdravili ni bilo dovolj učinkovito, in tistim, ki odklanjajo jemanje antidepresiva.

V svetu in tudi pri nas je najbolj priljubljena in učinkovita psihoterapevtska metoda za zdravljenje bolnikov s panično motnjo kognitivno–vedenjska psihoterapija. Glede na raznolikost osebnosti bolnikov, njihovih želja, predstav o psihoterapevtskem zdravljenju ter vzrokov za nastanek in različnih kliničnih slik panične motnje, nekaterim bolj ustrezajo oziroma pomagajo drugi psihoterapevtski pristopi. Tako so pri obravnavi bolnikov s panično motnjo še vedno nepogrešljive različice psihodinamske oziroma analitske psihoterapije, različni sistemski pristopi in številne smeri humanistične psihoterapije.