November 2010, 3.11.2010
Psihiatrija:
Tesnoba
Lahko prizadane vsakogar
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater
Tesnoba s številnimi in različnimi znaki lahko prizadene vsakogar in se v najbolj izraženi obliki izrazi kot panični napad.

Razbijanje srca, občutki dušenja, potenje, tresenje, vrtoglavica, glavoboli, mravljinčenje in neprestani strah zaradi pričakovanja ponovnih napadov ter izogibanje določenim okoliščinam in dejavnostim zmanjšujejo kakovost življenja ter ožijo bivanjski prostor prizadetih in njihovih najbližjih.

PANIČNI NAPAD
Za panični napad so značilni znaki, povezani z delovanjem srca in ožilja (hitrejše in močnejše bitje srca, povečan krvni tlak), simptomi vezani na dihala (oteženo in plitko dihanje, tiščanje v prsih, občutek dušenja ter hiperventilacija), znaki, podobni nevrološkim (vrtoglavica, drhtenje oziroma tresenje, občutek mravljinčenja, drevenenja in elektriziranja), znaki, povezani s prebavili (občutek slabosti in bolečine v trebuhu, tiščanje na blato in vodo ter siljenje na bruhanje), potenje ter vroče-hladno oblivanje. Opisanim telesnim znakom so lahko pridruženi občutki vrtenja, negotovosti, omedlevanja, derealizacije (spremenjeno doživljanje sveta), depersonalizacije (spremenjeno doživljanje sebe), strah pred izgubo nadzora, norostjo in smrtjo.
Ob upoštevanju diagnostične kategorije, priznane v svetu in pri nas, govorimo o paničnem napadu, kadar prepoznamo vsaj štiri od 13 spodaj navedenih znakov:
  • palpitacija – močnejše in pospešeno bitje srca,
  • potenje,
  • tremor (trepetanje) oz. tresenje,
  • plitkejše dihanje oz. zadihanost,
  • občutek dušenja,
  • bolečina v prsnem košu,
  • nauzea, slabost v trebuhu,
  • vrtoglavica, omotica, občutek omedlevanja,
  • derealizacija (spremenjeno doživljanje okolice), depersonalizacija (spremenjeno doživljanje sebe),
  • strah pred izgubo nadzora oz. strah pred norostjo,
  • strah pred smrtjo,
  • parastezija (občutki odrevenelosti, mravljinčenje),
  • hladno (zona) ali vroče oblivanje.

Za panični napad je značilen nenaden začetek s hitrim stopnjevanjem znakov tesnobe, ki navadno dosežejo svoj vrhunec v prvih desetih minutah in redko trajajo dlje kot pol ure. Bolnika pogosto spremljajo občutki grozeče nevarnosti in močne potrebe po umiku iz okoliščin, v katerih je doživel panični napad. Pogostost napadov je lahko različna, kar pomeni, da nekateri bolniki doživijo po več napadov na dan, drugi pa le enega v nekaj mesecih.

PANIČNA MOTNJA
Za panično motnjo so značilni nepričakovani panični napadi, ob katerih bolnik ne prepozna konkretnega sprožilca. Za postavitev diagnoze sta potrebna vsaj dva nepričakovana napada v mesecu dni, vendar jih ima večina bolnikov precej več. Nepričakovanim se večkrat pridružijo tudi panični napadi, izzvani z določenimi okoliščinami. Pogostost in njihova intenzivnost sta lahko zelo različna in se pri posameznem bolniku večkrat spreminjata. Bolnik ima lahko pogoste panične napade, npr. vsak dan, ali zmerno pogoste, npr. enkrat na teden, ali le občasne, npr. enkrat na mesec. Bolnik ima lahko tudi »delno izražene panične napade«, ki se večkrat prepletajo s pravimi. V klinični praksi velikokrat opazimo, da se pravi panični napadi ob ustrezni obravnavi spremenijo v delno izražene, ti pa postopoma izzvenijo ali v nekaterih primerih vztrajajo dlje. Po prvih paničnih napadih bolnik zaradi preživete groze in nepoznavanja narave duševne motnje razvije strah pred ponovnim napadom. Med napadi bolnik torej trpi zaradi tesnobe pričakovanja, ki sicer ni tako izrazita kot ob paničnem napadu, je pa zato dolgotrajna. Čedalje bolj je pozoren na znake morebitne tesnobe, je zaskrbljen in nemiren, z zlo slutnjo, da bo morda že naslednji panični napad zanj usoden. Strokovnjaki domnevajo, da je zaradi zvišane ravni te difuzne tesnobe pričakovanja tudi zmanjšan prag za panični napad.
O panični motnji torej govorimo, kadar so izpolnjena naslednja diagnostična merila - panična motnja, z agorafobijo ali brez nje; DSM IV TR (angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders):
A oba (1) in (2):
1. Ponavljajoči se nepričakovani panični napadi.
2. Napadi se pojavljajo mesec dni (ali več), značilno je tudi, da:
  • jih spremlja stalen strah pred ponovnimi napadi,
  • je bolnik zaskrbljen zaradi posledic napadov, ki jih pričakuje,
  • se bolniku zaradi napadov pomembno spremeni vedenje oziroma način življenja.

B Z agorafobijo ali brez nje.
C Panični napadi niso posledica uživanja psihoaktivnih snovi ali telesne bolezni.
D Panični napadi niso posledica drugih duševnih motenj (socialne fobije, specifične fobije, OKM, posttravmatske stresne motnje).

Življenje bolnikov s panično motnjo je navadno zelo osiromašeno na več področjih. So telesno in duševno manj dejavni, morebitne pridružene druge anksiozne motnje in depresija pa še dodatno zmanjšujejo kakovost njihovega bivanja. Mnogi ne zmorejo opravljati pridobitnega dela in so finančno odvisni od pomoči drugih.

AGORAFOBIJA
Za bolnika z agorafobijo je značilna tesnoba v okoliščinah, iz katerih težko odide ali pobegne, oziroma obstaja verjetnost, da ne bo deležen morebitne potrebne pomoči (ob paničnem napadu). Značilni agorafobični strahovi so vezani na okoliščine, v katerih je bolnik npr. sam zunaj doma, v gneči, kadar nakupuje v velikih trgovskih središčih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, v banki ali na občini, prečka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa, obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi in podobno. Omenjenim okoliščinam se večina bolnikov z agorafobijo izogiba, kar pomeni, da čedalje manj potujejo, ne hodijo na kulturne prireditve in se izogibajo nakupovanju. Nekateri bolniki sicer tvegajo zanje strah vzbujajoče okoliščine, vendar z velikim strahom in tesnobo, včasih ob tem doživijo celo panični napad. Drugi si, v zanje ogrožajočih okoliščinah, zagotovijo spremstvo »varne osebe«, to je človeka, ki mu zaupajo.
O agorafobiji torej govorimo, kadar so izpolnjena naslednja diagnostična merila - agorafobija; DSM IV TR (angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)
  • Strah oziroma tesnoba v okoliščinah in krajih, od koder je težko pobegniti oziroma morebitna potrebna pomoč ni na voljo.
  • Značilni so agorafobični strahovi: biti sam zunaj doma, biti v gneči ali stati v vrsti, biti na mostu, potovati z avtobusom, vlakom ali avtomobilom.
  • Omenjenim okoliščinam se bolniki izogibajo (npr. manj potujejo) oziroma so v njih tesnobni ali doživijo celo panični napad, ali si zagotovijo spremstvo.
  • Tesnoba oziroma izogibanje ni posledica drugih duševnih motenj (socialna fobija, specifična fobija, OKM, posttravmatska stresna motnja).

Panična motnja in agorafobija pogosto pomembno vplivata na socialno življenje bolnika. Strah pred paničnim napadom zelo spremeni način življenja; bolnik ne hodi v trgovine, restavracije, kino, v skrajnem primeru ostane zaprt v svojem stanovanju. Priložnosti za srečevanje z ljudmi ter vzpostavljanja osrečujočih odnosov in doživljanja zadovoljstva je čedalje manj, kar je lahko usodno predvsem za mlade ljudi, ki velikokrat ostajajo sami s svojo boleznijo.