Marec 2010, 3.3.2010
Dnevnik reševalca:
Test trka avtomobila
Vendar na lastni koži
Avtor: Roman Meško, direktor podjetja Pacient d.o.o.
V nočno službo sem tistega zadnjega oktobrskega večera prišel prav dobre volje. Rad delam ponoči, še posebno odkar sem v službi dobil novega MB-sprinterja-ambulance. Avto je res fantastičen.


Vozil sem že marsikaj v življenju, tudi kamione, vlačilce, ampak vsakič, kadar se usedem v mojega rešilca, mi je lepo. Avto ima vso mogočo dodatno opremo, ki vozniku in sopotnikom omogočajo potrebno udobje, od xenonskih žarometov, ki ponoči razsvetlijo cesto, kot da bi jo obsijal s soncem, pa še v ovinek svetijo, do hidravličnega sedeža, pripoveduje reševalec Vili Ropret. To je njegova zgodba.
Poganja ga diezelski motor s 135 kilovati (180 konji) in 420 nm-navora. Tudi v bolniškem prostoru je oprema takšna, da kar pogledajo, kadar pridem v kakšno bolnišnico v tujini, da se tudi v Sloveniji bolniki vozijo s takšnimi prestižnimi vozili. Na leto opravimo s posameznim rešilcem od 70.000 do 100.000 kilometrov, pa tudi več.
S kolegom reševalcem spremljevalcem sva začela še eno klasično nočno službo, ko je najprej na vrsti odvoz dializnih bolnikov domov. Okrog 20. ure sva dobila naročilo prevoza iz SNMP (splošne nujne medicinske pomoči) do doma v Šiški. Uuh, tombola, tega bolnika smo že vozili, težak je več kot 120 kg, živi pa v bloku, v 3. Nadstropju brez dvigala. »Zoka, nujno mi pošlji še en par, sicer lahko nočno končava že ob devetih,« sem nagovoril dispečerja. »Saj bosta lahko sama ... Ne, ne, saj veš, da ti pošljem, počakajta pred blokom, pride še en par, čez 15 minut.« »Fantje in dekle, hvala, pa oprostite, spet,« se je zadihano opravičeval gospod K., kot da bi on nesel nas.
Ob 22. uri čas za kavo v Gasu. Triaža KC bolj kot ne prazna. »Ob enajstih bodi na IPP, imata bolnico za Kamnik.« Super, vsaj ni dolgčas. Vedno sem pozoren na to, da je bolnik na nosilih pripet, kar je temelj za varen prevoz. Sploh mi ne gre v glavo, kako so včasih opravljali reševalno službo s tako zaostalimi pripomočki, če pogledamo z današnjega stališča. Za prenos po stopnicah so uporabljali kar navadne kuhinjske stole, da bi nosila imela svoje noge na koleščkih in jih lahko voziš sem ter tja, je bila popolna iluzija. Da o preostali elektronski tehnologiji niti ne govorim.
Na poti proti Kamniku nič posebnega, klasično malo prometa za to uro. Omejitev 80 km na uro, vidim, da nasproti prihajata avtomobila, zdi se mi, da je drugi precej hiter. Gledam, menda se bo lahko ustavil pred njim vozečim avtomobilom. Lej ga, saj bo trčil vanj, si mislim, takrat pa nasproti vozeči avto zavije na moj pas, gledam, ne verjamem, primem za volan, kot da bi ga hotel izpuliti iz nosilca, z nogo stiskam zavoro s polno močjo, mislim, da sem še zavpil. Pok je
bil strahovit.
In po poku tišina … Tišina, nato pa glasen »A si v redu?« zadaj kolega. »Kaj je bilo? Si živ?« »Z mano je O. K., kaj se dogaja zadaj, kaj je z gospo?« Slišim, da jo sprašuje, gospa odgovarja, hvala bogu, živa je, pri zavesti je. Vzamem telefon, kličem 113, medtem stopim ven iz avta in se skoraj prevrnem na nos, mišice noge, s katero sem pritiskal na zavoro, so očitno v popolnem krču. Med razlaganjem policistu po telefonu stopam, se vlečem proti avtomobilu, ki se je zaletel v nas. Razložim poglavitne podatke policiji in naročim, naj pošljejo reševalno vozilo. Gledam v človeka, ki sedi za volanom, on pa mirno
sedi tam na svojem sedežu in se drži za glavo. »Ste v redu, kako vam je ime, vas kaj boli, lahko premikate noge (roke očitno lahko). Pa kaj vam je bilo, a me niste videli?« Kolega se medtem pogovarja z bolnico v avtu, jo pregleduje in miri. »Prinesi mi vratno opornico!« zavpijem in se držim za avto, ker me noga še vedno ne uboga. Medtem že zaslišim prihod policistov in reševalcev iz Kamnika. Vozniku nastavim vratno opornico in mu rečem, naj ne poskuša sam splezati iz avta, ker so reševalci že na poti. Ko sem se obrnil proti svojemu rešilcu, mi je skoraj zmanjkalo sape. Avta do vetrobranskega stekla ni bilo. Vključno z motorjem. Samo zmečkana gmota, zamaščena z oljem, motor potisnjen dobesedno pod vozilo. Pogledam podrobneje avto, ki se je zaletel v nas, alfa, prav tako z razprtimi kraki. Še dobro, da je človek preživel.
Medtem so Kamniški kolegi že oskrbeli voznika, po bolnico je prišel naš dežurni, ki ga je poklical kolega.
Klasičen postopek policistov, popis, alkotest (negativen, seveda), nato me skupaj s kolegom odpeljejo do Ljubljane, kjer sem se usedel v svoj avto in odpeljal domov, brez misli, brez čustev, brez bolečin, brez veze.
Doma nisem budil nikogar, pogledal sem v sobo, kjer spijo hčere, odšel v kopalnico, se stuširal in ulegel k ženi v posteljo. »Ne sprašuj,« sem šepnil, ko me je začudeno pogledala, kaj delam doma, »imel sem karambol, vse je v redu, zjutraj ti bom vse povedal.«
Tiste minute, uro, dve, ko sem gledal v strop, sem premišljeval o sreči v nesreči, o božji volji. Doživel sem spoznanje, zakaj ima zvezda na pokrovu motorja tolikšno ceno, upravičeno.
Prav tako se je izkazalo, da podjetje iz Kopra, ki predeluje avtomobile v reševalna vozila, svoje delo opravlja kakovostno, saj so nosila in stoli ostali na svojem mestu. Niti en kos medicinske opreme, ki je bil nameščen v ambulantnem delu vozila in bi ob takem trku lahko postal notranji sovražnik, ni zapustil svojega mesta.
Avto je sicer končal v reciklažnem centru, ne pa tudi mi, ki smo se peljali v tej varnostni kletki.
Zjutraj sta me bolela noga in malo vrat. Malo sem slabo slišal od poka zračnih vreč. Ampak na dan mrtvih sem bil živ. Tudi vsi preostali udeleženci te nesreče, tudi povzročitelj, ki so ga zadržali na zdravljenju v bolnišnici.
Zdaj si približno predstavljam, kaj prestajajo rumeno-črni pajaci, ki jih uporabljajo za izvedbo testov nesreče, s katerimi preverjajo morebitne poškodbe voznika in potnikov v avtu. Blagor tistim, ki so v službi pri Stuttgartskem delodajalcu.