December 2010, 8.12.2010
Zdravniki svetujejo:
Vrtoglavica
Ko izgubimo tla pod nogami
Avtor: asist. Andrej Fabjan, dr. med.
Vrtoglavica je iluzija gibanja telesa ali okolice. Večinoma je to simptom motečih, vendar nenevarnih bolezni, včasih pa se tako pokažejo tudi resna stanja.


Izraz se lahko uporablja napačno, kadar gre za vrtoglavici podobne simptome, kot so omotica, zamegljen vid ali zvenenje v ušesih. Pri pravi vrtoglavici ima človek občutek, da se vrti okoli svoje osi, oziroma da se okolica vrti okoli njega. Včasih ima občutek zibanja na čolnu.
Vrtoglavica je pogosta težava, saj se z njo tekom življenja sreča okoli 30 % ljudi. Zaradi pridružene slabosti, bruhanja in motnje ravnotežja lahko obolelega močno prizadene. Vzroki za vrtoglavico so različni, pri čemer patofiziološki mehanizmi niso popolnoma pojasnjeni.
Vrtoglavica je povezana z izgubo ravnotežja. Za vzdrževanje telesnega ravnotežja je odgovornih nekaj različnih mehanizmov, zaznava ravnotežja pa je večinoma nezavedna. V zaznavo so udeležene oči, ušesa in proprioceptorji, ki se nahajajo v koži, sklepih in mišicah. Specializiran organ za zaznavo ravnotežja se nahaja v notranjem ušesu, v t. i. labirintu, in se sestoji iz treh polkrožnih kanalov in vestibuluma (votline). Omogoča zaznavo premikov glave in položaja glave glede na silo težnosti. Polkrožni kanali so postavljeni pravokotno drug na drugega, vsak pa najbolje zaznava premike v svoji ravnini. Labirint je napolnjen s tekočino, v njem pa se na določenih mestih nahajajo receptorji, ki zaznavajo bodisi premike te tekočine bodisi silo težnosti. Živčna vlakna iz receptorjev vodijo do ustreznih jeder (skupkov nevronov) v možganskem deblu, ti nevroni pa so nato povezani z drugimi strukturami v osrednjem živčevju. Pomembna je povezava z malimi možgani in jedri za očesne gibe. Mali možgani zbirajo informacije o ravnotežju iz notranjega ušesa, oči in proprioceptorjev ter vzdržujejo ravnotežje s koordinacijo telesnih gibov.
Med premikanjem glave tekočina v polkrožnih kanalih notranjega ušesa zakroži, informacija o kroženju tekočine pa se prenese naprej v osrednje živčevje. Ko se glava ustavi, se ustavi tudi tekočina. Včasih se tekočina zaradi svoje gibalne količine ustavi z nekaj zakasnitve, zaradi česar se lahko pojavi kratkotrajna vrtoglavica. Takšen primer je vrtoglavica, ki jo izkusijo ljudje, ko stopijo z vrtiljaka ali pa se nekaj časa vrtijo na mestu in nato nenadoma ustavijo. Ob tem se pogosto pojavi tudi občutek slabosti.
Vrtoglavico lahko povzroči prizadetost zgoraj opisanega sistema na različnih mestih. V grobem, in pa klinično relevantno, delimo vrtoglavico na periferno in centralno. Periferna vrtoglavica je posledica prizadetosti notranjega ušesa ali vestibularnega živca. Centralna vrtoglavica pa je posledica prizadetosti struktur v osrednjem živčevju (npr. možganskega debla in malih možganov).
Večina vrtoglavic je perifernih (po nekaterih podatkih 90 %), velik del tega je posledica okvare notranjega ušesa. Benigna paroksizmalna pozicijska vrtoglavica (BPPV) je posledica premaknjenih delcev kristalov, ki so del ravnotežnih receptorjev. Delci se nato ob premikih glave gibljejo v polkrožnih kanalih in povzročijo nepravilno zaznavo gibanja tekočine. Značilno je, da to vrsto vrtoglavice sproži premik glave v določeni smeri (npr. obrat glave v postelji zjutraj, ko se zbudimo). Pogosta je pri starejših od 60 let. Druga pogosta vrsta periferne vrtoglavice je vnetje notranjega ušesa (labirintitis) ali vestibularnega živca (vestibularni nevronitis). Vnetje je verjetno povezano s predhodno virusno infekcijo zgornjih dihal, nekateri ga povezujejo z okužbo s virusom herpesa in je pogosto tudi pri mlajših bolnikih. Tretja pogosta periferna motnja je Menierova bolezen, ki je posledica prevelikega pritiska tekočine v notranjem ušesu, bodisi zaradi njene povečane tvorbe ali motene resorbcije. Vrtoglavici je navadno pridružen še tinitus (šumenje v ušesih) in poslabšanje sluha.
Pojavlja se v napadih, ki trajajo od nekaj minut do 24 ur, pogostnost napadov pa je od posameznika do posameznika različna, navadno 6 do 10 letno. Periferna vrtoglavica ima še nekaj redkejših vzrokov, kot so poškodba notranjega ušesa (npr. ob zlomu lobanjskih kost, barotravma pri potapljačih ali ob eksplozijah, kot zaplet operacij na bazi lobanje), ototoksični vpliv raznih substanc (npr. nekaterih antibiotikov, alkohola, salicilatov, kinina), tumorji, ki pritiskajo na vestibularni živec, ishemija labirinta zaradi zapore žile, ki ga prehranjuje, ušesni herpes zoster (sindrom Ramsay-Hunt), ipd.
Manj pogosti so centralni vzroki vrtoglavice. Ponavadi so ta stanja resnejša, saj so povezana z obsežnejšo okvaro centralnega živčnega sistema. Tako se lahko pokaže prehodna ishemična motnja, ishemična možganska kap ali možganska krvavitev. Vrtoglavica tu nastopi nenadno, ob tem pa so navadno pridruženi še drugi znaki centralne okvare, kot so dvojni vid, motnje požiranja, motnje izgovorjave, motnje občutkov na obrazu in po telesu, oslabela mišična moč, motnje koordinacije in drugo. Tudi multipla skleroza lahko povzroči vrtoglavico; pri 5 % bolnikov je vrtoglavica njen začetni simptom. Vrtoglavica se lahko pojavi kot avra pred migrenskim glavobolom (vertiginozna migrena). Kot centralno štejemo tudi psihogeno vrtoglavico, ki je lahko povezana z depresijo.
Vrtoglavico zdravimo vzročno, kadar je to mogoče. Benigno paroksizmalno pozicijsko vrtoglavico lahko popolnoma odpravimo s pravilnim obračanjem glave pri izvajanju posebnih manevrov (npr. manevri po Epleyu), s katerimi omogočimo, da gibanje tekočine izloči kristalne delce iz polkrožnih kanalov v vestibulum, kjer ne povzročajo več težav. Pri vestibularnem nevronitisu je smiselna uporaba kortikosteroidov, vendar le, če jih pričnemo jemati v treh dneh po nastanku vrtoglavice. Edino zdravilo, ki zmanjša pogostnost napadov pri Menierovi bolezni, je betahistin, bolj učinkovit je v visokih odmerkih (trikrat 48 mg dnevno) in ob podaljšanem jemanju (vsaj 12 mesecev). Poleg tega se ob napadu vrtoglavice pri Menierovi bolezni priporoča omejen vnos soli, včasih tudi uporaba diuretikov.
Simptomatsko lajšamo vrtoglavico ter pridruženo slabost in bruhanje z različnimi zdravili, ki so centralno delujoča in nespecifična ter imajo posledično nekaj stranskih učinkov. Takšna zdravila so benzodiazepini ter antagonisti histaminskih, dopaminskih in acetilholinskih receptorjev. Pomemben (in prevečkrat zanemarjen) del zdravljenja je rehabilitacija z doslednim in dolgotrajnim izvajanjem vestibularnih vaj in vaj za ravnotežje, kar je zlasti pomembno za povrnitev vestibularne funkcije in ravnotežja pri bolnikih z dalj časa trajajočo vrtoglavico (vestibularni nevronitis, Menierova bolezen, centralne vrtoglavice).
dr. svetuje
Vrtoglavica
O vrtoglavici se posvetujte z nevrologom ali otorinolaringologom. Ne odlašajte s pregledom pri zdravniku, kadar so vrtoglavici pridruženi še drugi simptomi in znaki okvare živčevja.