Junij 2011, 1.6.2011
Ginekologija:
Zamolčana bolezen
Genitalni herpes
Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., spec. družinske medicine
Pri svojem vsakodnevnem delu v ambulanti družinske medicine vse prepogosto spregledamo dokaj pogosto spolno prenosljivo bolezen – genitalni herpes. Zakaj je temu tako?
Bolniki velikokrat ob številnih drugih težavah »zamolčijo« možne, nedavno zaznane spremembe na spolovilu, ker jih je bodisi strah ali se jim težave ne zdijo dovolj pomembne, da bi jih razkazovali (omenili) svojemu zdravniku. Res pa je, da večina bolnikov v bistvu sploh ne ve, da je okužena s herpes virusom, saj so lahko težave blage in neizrazite. Prvi izbruh bolezni je običajno najbolj moteč in neredko je, na srečo, tudi prvi in zadnji obenem.



Genitalni herpes je virusna okužba, povzročena bodisi s herpes virusom tipa 1 (HSV-1) ali tipa 2 (HSV-2). O teh dveh okužbah sem nedavno že natančno pisala. Tip 1 pogosteje povzroča mehurčke na ustih, tip 2 pa na spolovilu in ob zadnjični odprtini. Prenos in okužba s tema dvema virusoma poteka preko »tesnejšega« stika z okuženo osebo in virus pronica skozi kožo, ki je rahlo poškodovana (sluznično-kožni predel) in se za vedno »naseli« v živčnih koreninah blizu hrbtenjače. Ob izbruhu bolezni »potuje« virus po živčnih vlaknih ter se izrazi na koži in sluznici genitalij. Bolnik nam opiše bolečino ter srbenje (na spolovilu, ob danki in na notranji strani stegna). To so začetni znaki, ki se pojavijo v nekaj tednih po okužbi. Zdravnik opaža na obolelem mestu mehurčke, rdečkasto izboklino ali celo drobne razjede (ulkuse). Po nekaj dneh se vse spremembe popolnoma poležejo in bolnikova koža postane na videz zopet zdrava (kot npr. na ustnicah). Pri ženskah je najbolj prizadeto področje okrog nožnice, maternični vrat, zadnjica in danka; pri moških opažamo spremembe na glavici spolnega uda, na mošnji, na zadnjici, ob danki in v sečnici, zato je lahko uriniranje boleče! Običajno tipljemo povečane bezgavke v dimeljski regiji, bolnik se počuti, kot bi preboleval virozo.
Velika nevarnost, da se preko bolnika okužite, je, če imate s tako osebo spolni kontakt v njegovi/njeni »bolezenski fazi«, to je od občutka srbenja kože pa vse do zaceljene razjede. Tako obdobje traja 2–4 tedne in okuženi velikokrat NE pove, da ima genitalni herpes! Sam izbruh bolezni je sorazmerno povezan z bolnikovim (trenutnim) imunskim stanjem organizma, je pa tudi odvisno od posameznika do posameznika, kako se pojavlja (nekateri imajo genitalni herpes le enkrat v življenju, nekateri pa celo večkrat letno). Glavni dejavniki za izbruh bolezni so: stres (npr. ob izpitu, ločitvi, novi službi, …), kirurški poseg, istočasnost kake druge (infekcijske) bolezni, menstruacija, utrujenost (izčrpanost), zdravljenje z zdravili, ki zavirajo imunski odziv (kemoterapija, kortikosteroidi).
Največ, kar lahko storite zase (in za ljudi, ki so v tesni povezavi z vami), je, da ob sumu na okužbo ali ob izbruhu bolezni obiščete svojega osebnega zdravnika ali ginekologa. Zdravnik bo bolezen prepoznal in jo pričel zdraviti – enako velja tudi za vsak ponovni izbruh bolezni. Pravimo, da je zdravljenje najbolj učinkovito v časovnem intervalu do 72 ur od pojava bolezni. Zdravila so v obliko tablet, neprijetne občutke na koži si lahko blažite s kremami. Prave OZDRAVITVE ni, lahko pa vplivamo na skrajšanje bolezni oziroma na stopnjo bolezenskih težav.
Pomembna vsakodnevna preventiva sta ustrezna osebna higiena (umivanje rok, primerno LASTNO spodnje perilo) ter varna spolnost (s kondomom).