Januar 2011, 5.1.2011
Prebavila:
Zaprtje
Zaprtje tare tretjino ljudi
Avtor: doc. dr. Rok Orel, dr. med., spec. pediater gastroenterolog
Drage bralke, spoštovani bralci! V naprej se vam opravičujem za vulgarne besede, ki bodo sledile. Vsekakor nimam namena žaliti vašega dobrega okusa, še manj pa si prislužiti vaše mnenje, da gre v primeru avtorja te kolumne za vulgarno, da ne rečem prostaško osebo.


A sama narava tokratne teme vendar zahteva, da posežen v bogato zakladnico ljudske modrosti in iz nje privlečem tale rek: »S polno ritjo je lahko srati!« Seveda naj bi se zadeva nanašala na finančno stanje posameznika, ali, če vzamem za primer sebe, na lahkotnost, s kakršno ob svojem poznavanju mehanizmov prebavnih težav pišem tale podlistek. Današnja zgodba bo govorila o tem, kako relativne so ljudske modrosti. Se pravi, obstaja stanje, ko imamo »polno rit«, a vendar ne moremo »srati«. In temu stanju pravimo zaprtje.
Če definiramo stvar bolj strokovno, o zaprtju govorimo, ko je blato trdo, odvajanje pa manj pogosto od normalnega. In kakšna naj bi bila normalna pogostost odvajanja? Od trikrat dnevno do enkrat na dva dni. Vsaj tako pravijo statistike. Pa poznam ljudi, ki odvajajo bolj in manj pogosto, a jim to ne povzroča nikakršnih težav. Za njih bi težko trdili, da so zaprti. Za oceno trdote blata so znanstveniki izumili posebne lestvice, najbolj znana je bristolska. Za lažjo asociacijo: v rajnki Jugoslaviji je obstajala znamka posebno trdega in kot britvica ostrega toaletnega papirja – Bristol. Po tej lestvici je najtrše blato v obliki »bobkov«, sledi blato v obliki »trde, razpokane klobase«, čisto na koncu pa se nahaja »tekoče blato, katerega robovi se zlivajo v okolico«.
Moje osebne izkušnje kažejo, da ljudi relativno malo zanima, kako izgleda njihovo blato, pa tudi, kako pogosto ga odvajajo. Skrbi in nevšečnosti predstavljajo simptomi, ki spremljajo zaprtje: krči v trebuhu, napenjanje, bolečine ob odvajanju, krvavitve iz zadnjika in, v najslabšem primeru, uhajanje blata. Ja, prav ste prebrali. Ljudem, ki so kronično zaprti, pogosto uhaja blato. Zakaj? No, poglejmo si, kaj se pri zaprtju dogaja!

Kako nastane zaprtje?
Glavna mehanizma sta dva. Prepočasno potovanje črevesne vsebine in zadrževanje blata. Hrana, ki jo zaužijemo, potuje po črevesu z neko določeno hitrostjo. V ozkem črevesu se vrši prebava s pomočjo prebavnih encimov, velike molekule se razgradijo na majhne, te pa se potem preko črevesne sluznice »posrkajo« v kri in so na razpolago organizmu za kritje njegovih potreb. Nekaterih velikih molekul naši prebavni encimi ne morejo razgraditi, njihovi delci ne morejo prehajati preko sluznice v kri in take neprebavljene snovi predstavljajo osnovo za blato. Blato, ko prispe iz ozkega v široko črevo, vsebuje še veliko vode. Ta se potem med neprestanim mešanjem, ki ga povzročajo gibi črevesa, v veliki meri posrka nazaj v organizem. Blato, ki ga normalno izločimo, je primerne trdote, ne pretrdo in ne premehko. Za to poskrbijo posebni ritmični gibi širokega črevesa, tako imenovana peristaltika, ki približno enkrat do trikrat dnevno blato (kot zobno pasto iz tube) iztisnejo v končni del črevesa, ki mu pravimo danka. Ko se danka napolni z blatom, občutimo nezadržno potrebo po odvajanju. Notranja mišica zažemalka zadnjika refleksno popusti in le voljno krčenje zunanje mišice zažemalke prepreči, da se ne podelamo na licu mesta. Če je prilika prava, seveda poskrbimo, da prisluhnemo klicu narave. V prijetnem okolju stranišča prepustimo volji, da popusti krčevito stiskanje zunanje mišice zažemalke, in se podelamo. Če ni prave priložnosti, ker smo, na primer, v manj prijaznem okolju pomembnega sestanka, zunanjo zažemalko še bolj stisnemo in se ne podelamo. Vsi z dovolj močno voljo vemo, da čez nekaj minut neprijeten občutek tiščanja na blato mine in že se lahko posvetimo plodni debati o razvojni strategiji našega podjetja. Če je naše črevo manj športno razpoloženo, da ne rečemo leno, bo črevesna vsebina potovala bolj počasi. Potrebno bo več časa, da se iz nje posrka voda in vsebina, blato (kako neprimeren izraz, a vendar primerno dostojanstven), bo postalo trdo. Če ga ne bomo iztrebili, ko začutimo potrebo po tem, bo v črevesu ostalo še dlje. In trdelo. In ko bo zares zelo trdo, ga bomo hudičevo težko spravili ven. Napenjali se bomo, pritiskali, in ko nam bo končno uspelo iztisniti trdo gmoto iz sebe, gotovo ne bomo občutili blaženosti, ki nas preveva ob normalnem odvajanju, ampak peklensko bolečino v zadnjiku, »kot bi nas Turki nabili na kol«.
V naravi večine ljudi je (mazohisti so izjema), da se bolečini radi izognemo. In ker je pri zaprtju odvajanje boleče, se ljudje z zaprtjem nezavedno želijo izogniti boleči izkušnji. Zlasti otroci. Zato blato zadržujejo, kar zaprtje še poslabša. Ujamemo se v začaran krog hujšega in hujšega zaprtja.
Še to sem vam obljubil. Zakaj zaprtim ljudem pogosto uhaja blato? Ko se na koncu našega črevesa nabira blato in širi črevo, nezadržno pritiska na medenično dno. Prej omenjeni mišici zažemalki pritiska prej ali slej ne zdržita več. In nakopičeno blato se začne »prelivati preko roba«, skratka uhajati. In za civiliziranega človeka ni večje neprijetnosti, kot je hoditi po svetu s »posranimi gatami«.

Ista zgodba drugič, tokrat za poznavalce
Hrana, ki je naši prebavni encimi ne prebavijo in je zato preko črevesa ne vsrkamo v kri, pride v končni del ozkega in v široko črevo. To pa so predeli naših prebavil, ki so bogato poseljeni s črevesnimi bakterijami. Če neka hrana ni prebavljiva za naše encime, pa še ne pomeni, da je ne morejo uporabiti naše črevesne bakterije. Zato večino neprebavljene hrane črevesne bakterije razgradijo in jo uporabijo za lastno presnovo. Številne presnovke, ki pri tem nastanejo, pa naše črevo lahko posrka in porabi za potrebe lastnega organizma. Pomembno je, da pri bakterijski presnovi nastajajo tudi številne kratkoverižne maščobne kisline. Te zakisajo črevesno vsebino, povečana kislost pa spodbudi krčenje črevesne stene in s tem potiskanje blata proti končnemu delu črevesa. Pravilna sestava črevesnih bakterij je torej pomemben dejavnik za normalno krčljivost črevesa. Znanstvene raziskave so pokazale, da se sestava črevesnih bakterij pri ljudeh z zaprtjem pomembno razlikuje od tiste pri zdravih ljudeh. Vzrok ali posledica? Težko je reči. Primer bi lahko po ribiško ponazoril takole: v bistri reki živijo postrvi, v stoječi mlaki pa krapi. Normalno delujoče črevo se od črevesa pri zaprtju razlikuje vsaj toliko kot Soča od Mure.
Če uspemo vplivati na sestavo črevesnih bakterij in spodbuditi njihovo ugodno presnovno delovanje, se bo spremenila tudi črevesna gibljivost. Eden izmed možnih načinov je uživanje hrane, ki vsebuje dosti balastnih snovi, se pravi prehranskih vlaknin. Te služijo kot hrana za tiste vrste bakterij, ki ugodno vplivajo na prebavo. Drugi način je uporaba nekaterih zdravil, za katere smo včasih menili, da pritegnejo v črevo vodo in na ta način mehčajo blato. Takšno zdravilo je npr. laktuloza, sladkor podoben mlečnemu (laktozi), le da prvega encimi v našem črevesu ne morejo prebaviti, zato služi za hrano koristnim bakterijam v širokem črevesu. Torej deluje kot prebiotik. Tretji način je uživanje specifičnih probiotičnih bakterijskih sevov, s katerim dosežemo, da se poveča tvorba kislin, ki spodbujajo črevesno gibljivost. Seveda lahko vse tri načine tudi kombiniramo, saj se med seboj ne izključujejo, ampak celo povečajo učinkovitost. Izkušnje s specifičnimi probiotiki so pokazale, da njihovo redno jemanje pri ljudeh z zaprtjem skrajša čas potovanja črevesne vsebine, posledično se zmanjša trdota blata, odvajanja pa postane lažje. Učinek se s časom povečuje, saj probiotične bakterije postopoma prevzamejo krmilo v svoje roke. Poveča se njihova količina v črevesu, kar še dodatno spodbuja črevo h gibanju. Klinične raziskave so pokazale, da jemanje ustreznih probiotikov pomembno poveča število iztrebljanj, zmanjša trdoto blata in odpravlja simptome zaprtja, kot so boleča odvajanja in uhajanje blata.
Menda zaprtje tare skoraj tretjino ljudi v razvitem svetu. V nerazvitih deželah pa ga skoraj ne poznajo. Kaj je vzrok? Način življenja, prehrana, prevelika higiena, ki je spremenila sestavo naše črevesne mikrobiote? Najmanj, kar lahko naredimo brez škode, je, da posežemo po stari domači kulinariki, bogati s prehranskimi vlakninami, in uživamo prebiotike in zlasti specifične probiotike, ki spodbujajo gibljivost črevesa. In uživamo, ne le v dobri hrani, ampak tudi, ko se dobro in pošteno … Pa da ne bom spet vulgaren!