December 2009, 2.12.2009
Urgenca:
Zastoj srca
Časa za ukrepanje je le nekaj minut
Avtor: prim. Andrej Žmavc, dr. med.
Nenadni zastoj srca (NZS) je definiran kot stanje, ko se pri človeku nenadoma ustavi srce. Nenadoma je takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja bolnika oziroma navidezno zdravega tega ne pričakujemo.


Skratka, ko nekdo sredi dela ali prostega časa med vsakdanjimi aktivnostmi izgubi zavest, pade po tleh ter ne daje več nikakršnih znakov življenja. Menino, da se to na leto zgodi enemu ali dvema človekoma na tisoč prebivalcev.
Čeprav gre za klinično smrt, ki lahko brez ustreznega ukrepanja pomeni tudi dokončno smrt, lahko z verigo znanih ukrepov to dokončnost preprečimo. Seveda ne vedno in povsod, vendar v dovolj velikem deležu, da se za reševanje ljudi z NZS splača truditi na vseh področjih in kolikor je najbolj mogoče.

Večina NZS se zgodi na prostem, v javnih prostorih in doma. Zadnjih je največ. Težava pa je, da je človeka z NZS mogoče rešiti le, če je pomoč takojšnja. Zgornja časovna meja je pet minut. Če v tem času ne naredimo nič, je smrt dokončna. Tako kratek čas imamo na voljo zato, ker začnejo možganske celice propadati že pet minut po ustavitvi pretoka krvi.

V Sloveniji smo sistematično začeli razvijati predbolnišnično službo NMP leta 1986. Njena naloga je, da pri vsaki nenadni hudi bolezni (oziroma pri nenadnem hudem poslabšanju kronične bolezni) ali pri hudi poškodbi, ko gre za grožnjo hude invalidnosti ali smrti, zagotovi v najkrajšem mogočem času prihod posebno usposobljene zdravstvene ekipe z zdravnikom, ki že na kraju in med prevozom v bolnišnico ponudi kakovostno medicinsko oskrbo. Usoda nenadno hudo zbolelih ali hudo poškodovanih se namreč pogosto odloča v prvi uri, pogosto še pred prihodom v bolnišnico.
Pomemben del dela predbolnišnične službe NMP so tudi reanimacije – zdravljenje NZS! Rezultati, ki jih dosega ta služba v Sloveniji, so zelo dobri, kar je žal premalo splošno znano. Samo na področju NZS dosegajo boljše enote več kot 20-odstotno preživetje, povprečje za celotno Slovenijo pa je okrog 15 odstotkov. To je odličen rezultat tudi v svetovnem merilu. Rezultati v razvitem zahodnem svetu se gibljejo okrog 10 odstotkov ali celo precej pod njimi in le redke službe presegajo 16 odstotkov. Po znanih podatkih je največji delež preživelih v Seattlu v ZDA (več kot 30 odstotkov). Razlog je v izjemno kratkem odzivnem času. V povprečju začnejo bolnika z NZS oživljati prej kot v petih minutah. To je seveda mogoče le v tehnološko izredno razvitem sistemu in na ozko omejenem območju z veliko koncentracijo prebivalcev. V New Yorku na primer se preživetje giblje nekje okrog petih odstotkov!

Ne glede na doseženo bi lahko bil delež preživelih v Sloveniji še večji, če bi nam uspelo vsem ljudem z NZS zagotoviti takojšnjo prvo pomoč še pred prihodom medicinske ekipe. Jasno je namreč, da je petminutni odzivni čas mogoče zagotoviti le v razdalji treh do petih kilometrov. Povsod drugod je, ko govorimo o NZS, prihod ekipe prepozen. Na svetu ni sistema, ki bi takšen odzivni čas lahko zagotavljal vsem v državi, zato je preživetje brez pomoči laikov očividcev nemogoče doseči.

Dokazano je, da je mogoče z laično javnostjo delež uspešnih reanimacij precej povečati. Gre za razmeroma preprost ukrep, za zunanjo masažo srca (ritmično pritiskanje na prsni koš, pri čemer bolnik leži na hrbtu) in v zadnjem času še za uporabo avtomatskega defibrilatorja (AED).

Tudi marsikje pri nas so deleži laične prve pomoči pri NZS že kar dobri (do 50 odstotkov). Delni razlog za to so čedalje številnejši tečaji za usposabljanje laikov, delno se je za to mogoče zahaliti dispečerju na sedežu enote NMP, ki daje očividcem telefonska navodila, kako naj ukrepajo do prihoda ekipe NMP. Manj smo lahko zadovoljni z uporabo AED. To pa zato, ker je javno dostopnih AED še premalo in ker nimamo vzpostavljene ustrezne mreže ljudi, ki bi dostopen AED znali tudi uporabiti. Hkrati s tem bi morali imeti ti izvajalci prve pomoči (ali kakor koli jih že imenujemo) možnost takojšnjega aktiviranja območne enote NMP. Z masažo srca in uporabo AED namreč »kupimo čas«, ko je pomoč ekipe NMP še lahko uspešna. Prizadevamo si, da bi vzpostavili sistem goste mreže javno dostopnih AED, v povezavi z lokalno enoto NMP. Prav gotovo bi bil delež uspešnih reanimacij v tem primeru še precej večji – mogoče kar več kot 30 odstotkov. To pa je zelo veliko, če primerjamo rezultate s tistimi pred letom 1986, ko skoraj nihče z NZS zunaj bolnišnice ni preživel!