December 2008, 18.12.2008
Vsako jutro znova se na poti s ciljem služba spominjam svojih srečnih dni na potovanjih. Hrepenenje je še posebno izrazito ob zgodnjih sončnih vzhodih, ko na nebu žari jutranja zarja in me v mislih vrača daleč, daleč ...
V nekih trenutkih ujetosti v gneči na slovenskih cestah, prežetih z nestrpnostjo in rivalstvom, začutim, da bi bila raje drugje: tam, kjer sem nekoč pred mnogimi leti s »svežo diplomo« zdravnice v žepu začela svojo prvo službo. V Afriki, v Tanzaniji.
Jutranji sprehod do ambulante je bil poln vonjav evkaliptov in prašna cesta brez prometa je vodila naravnost do večno odprtih vrat ambulante, kjer so mirno čakali bolniki. V glavnem z malarijo, s hudimi črevesnimi okužbami, ginekološkimi težavami in s podhranjenimi otroki. Tudi kak Masaj s kožno obliko vraničnega prisada (antraksa) in porodnice z mrtvorojenimi otroki niso bili redkost. Da, to je bilo pravo, resnično ogledalo celotnega, revnega in bolnega sveta podsaharske Afrike!
Z veliko domišljije in znanjem pantomime sem se kljub jezikovnim oviram učila »čutiti« bistveno bolnikovo težavo in obenem vadila moč sočutja, človečnosti in dotika. Nasmeh, pa ne kisel z napol zaprtimi ustnicami, pač pa bel, širok in iskreno glasen, se mi je zarezal globoko v podzavest. Večkrat sem se spraševala o globini njihovih čustev, saj smo si bili vendar tako različni, pri smehu pa tako zelo podobni. In to je to! Takrat sem si obljubila, da bom poskušala njihovo prijaznost in vedrino, ki ju nosijo v sebi ne glede na težo problemov, s katerimi se soočajo, in strahot vsakdana, ki ga tamkajšnje življenje prinaša, prenesti tudi v svoje življenje, razmišljanje, orientacijo in v svoje delo.
Dnevi, preživeti v Tanzaniji, so bili poleg dela in spoznavanja drugačnosti ozaljšani še z izleti in ogledi številnih naravnih lepot, s hojo na Kilimandžaro (z obvezno višinsko boleznijo), vožnjo po safariju in kraterju Ngorongoro, s kopalnimi užitki na Zanzibarju ter s številnimi srečevanji z domačini na porokah, plesnih večerih reggae in pri vsakodnevnih opravilih.
Ob vrnitvi v Slovenijo sem potrebovala kar nekaj mesecev prilagajanja na našo deželo. Vedno je nekaj manjkalo, pa ne v materialnem smislu, saj je naše zdravstvo, tudi če ga gledam s strogimi očmi, bistveno boljše in dostopnejše od afriškega, kakršnega sem spoznavala, in to vsem bolnikom, ne tako kot v Afriki le redkim izbrancem, ki jim je mukoma uspelo zbrati drobiž, da plačajo otroku z močno drisko odrešilno infuzijo ali tableto zdravila proti malariji.
Izkušnje, ki si jih slovenski zdravnik pridobi z delom v tuji, drugačni deželi, predstavljajo neusahljiv vir znanja, iznajdljivosti in duhovne širine. Prek takega vedenja se je razvila tudi novodobna »potovalna medicina«. Osebno menim, da pri vsakdanjem delu in svetovanju pacientom, ki vedno pogosteje odhajajo na potovanja po svetu bodisi kot turisti ali popotniki (razlika je očitna!), tovrstne veščine zelo olajšajo pogovor in podirajo predsodke. Še vedno me preseneča, koliko napačnih informacij o določenih deželah imajo pacienti in koliko negativnih vprašanj zastavljajo, obenem pa krajev (še) ne poznajo. Zakaj je tako? Svet je vendar tako majhen in lep!
Sama si najbolj zaupam in odkrito vam povem: ko se odpravljam z »odprtim srcem« v svet, ne razmišljam zgolj o potencialno slabih stvareh. Saj poznate tisto o akciji in reakciji. V za nas manj razvitem svetu še mnogo bolj kot drugje velja, da dobiš to, kar daš in čutiš. Narava preprostih ljudi izrazito temelji na osebnih prepričanjih, tradicionalnih vrednotah, intuiciji in njihovem »šestem čutu«. V osnovnih življenjskih pravilih nas prav pošteno prekašajo. Zato nikar ne zanemarjajmo in podcenjujmo teh znanj! Neredko se dogaja, da se pretirana pazljivost in egoizem maščujeta veliko bolj kot občasna simpatična nerodnost in slepo zaupanje.
Novodobno življenje v Sloveniji nam na srečo ponuja neštete možnosti za odkrivanje sveta in tako odstira zaprtost in samozadostnost. Podajmo se na pot in si ponudimo vsaj ščepec avanturizma, še prej pa se posvetujmo s strokovnjakom, seveda!
Naj se naša pot ne konča že samo s prihodom v službo.