Januar 2010, 6.1.2010
Dnevnik zdravnice:
Zdravniki brez meja
Avtor: Maja Kolšek Šušteršič, dr. med.
Ob spominu na žareče sonce, zaprašene kolovoze, afriške ritme, ki odmevajo iz blatnih hišk, široke nasmehe in bosopete otroke mi v teh zimskih dneh kar poskoči srce!


V mislih se vrnem v deželo, ki jo turisti obiskujejo zaradi Viktorijinih slapov ter prečudovitih nacionalnih parkov. Vrnem se v Zambijo. Bile smo skupina petih deklet, ki si te dežele nismo ogledale le z očmi popotnika, ampak smo tam živele, za kratek čas smo postale del nje. Tri mesece smo nudile zdravstveno oskrbo lokalnemu prebivalstvu v misijonski bolnišnici Nangoma.
Želja po takšnem podvigu se je pojavila pred nekaj leti, ko sva s kolegico Mašo Klešnik od starejših kolegov slišali, da lahko študenti višjih letnikov odpotujejo v trope in tam delajo. Odprave v dežele tretjega sveta potekajo pod okriljem Sekcije za tropsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, ki deluje že od leta 1977, ko je prvo tako odpravo organiziral prof. Franjo Pikelj, dr. med. Da bi zadevo podrobneje spoznali, sva se udeležili tropskega konca tedna in tam je, ob poslušanju izkušenj in doživetij, ki so jih z nami delili člani prejšnjih odprav, želja postala trdna odločitev, da bova nekega dne tudi midve to izkusili.

Leto dni pred odhodom se je skupina dokončno oblikovala; pridružile so se nama Nataša Pekolj, študentka visoke šole za zdravstvo, Maja Arko, absolventka babištva, ter Maja Mastnak, študentka dentalne medicine. Za tem so bile na vrsti dolgotrajne priprave in iskanje donatorjev, brez katerih odprave ne bi bilo mogoče izpeljati (zato se vsem iskreno zahvaljujemo za pomoč). Zbrale smo precej denarja in ogromno sanitetnega materiala ter zdravil in pripravljene smo bile na odhod!

Zakaj Zambija? Ker je to ena izmed dežel tretjega sveta, ki našo pomoč še kako potrebuje. Če le preletimo nekaj statističnih podatkov, nam kmalu postane jasno, zakaj. V Zambiji živi skoraj šestkrat več ljudi kot v Sloveniji, ob tem imajo približno 230-krat manj zdravnikov na 100.000 prebivalcev, za zdravstvo namenjajo okrog tri odstotke bruto domačega proizvoda manj kot Slovenija, zdravstvene storitve je večinoma treba plačati, pri čemer kar 63,7 odstotka ljudi živi pod pragom revščine in morajo preživeti z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan! To je kruta resnica, s katero smo se srečale kmalu po pristanku na afriška tla. Kljub takšni statistiki se naša domovina v deležu nasmejanih obrazov ne more primerjati z njimi.

Kot navadno je bil tudi tokrat začetek težak. Kar nekaj časa smo potrebovale, da smo se privadile na nove razmere dela in večkrat si imel občutek, da delaš pod drevesom, čeprav smo v resnici delale v bolnišnici. Nangomska bolnišnica je glede na preostale kar dobro opremljena in tudi storitev ter zdravil tam ni treba plačati, a je še vseeno tako zelo drugače kot doma.

Ob prihodu v bolnišnico so nas pričakali stare železne postelje, prekrite z blazinami iz pene, razbita okna, tako da je bilo ves čas mrzlo, za pomikanje terapijskega vozička pa si potreboval kar precej prakse, saj je bil že zelo dotrajan. Ko smo videle sanitarije in »kopalnico«, smo se zgrozile. Sestre so zvečer večkrat delale ob svečah, ker je zmanjkalo elektrike, vodo pa je bilo treba shranjevati v posebnih sodih, saj je iz pip pritekla le dvakrat na dan za kratek čas.

V bolnišnici se spopadajo s pomanjkanjem osebja, zato so vsi tako obremenjeni, da takšnega napora daljši čas ne zdrži nihče, primanjkuje jim materiala. Ves čas je treba improvizirati in se večkrat zadovoljiti s »še kar v redu«. Na začetku, ko se še nismo privadile na nove razmere, smo si večkrat rekle, da bi morale natančno preštudirati vojno kirurgijo in medicino v izrednih razmerah, tako zelo smo bile pretresene! Ugotovile smo, da imamo doma veliko stvari za samoumevne. Tam na primer ne poznajo nege bolnikov, ampak zanje skrbijo svojci. Ti jih umivajo, vozijo na stranišče in hranijo ter jim včasih kaj skuhajo poleg dveh pustih obrokov, ki jih dobijo v bolnišnici. Poskrbijo tudi za rjuhe in odeje, ker jih tam večinoma zmanjka. Pogosto pa svojci ne morejo preživeti veliko časa z bolniki, saj imajo doma družino, za katero morajo skrbeti, in večkrat tudi polje, na katerem je treba delati, da preživijo. Bolniki so tako prepuščeni sami sebi, ležijo umazani po več tednov v posteljah na istih rjuhah, osamljeni. Takrat se je pokazalo, kako zelo so Zambijci povezani med sabo. Vedno si pomagajo in tako včasih svojci koga drugega priskočijo na pomoč bolniku, ki je v bolnišnici ostal sam, mu pomagajo do stranišča ali pri hranjenju. Še posebno je to izrazito pri otrocih. Če otrok zajoka, pa mamice ni zraven, ker je ravno šla oprat perilo, ga druga vzame v svoje naročje in ga pomiri. Otroke si zavežejo z bombažnimi rutami (chitenje) na hrbet in jih nosijo okrog, dokler ne nehajo jokati. To se me je dotaknilo, čeprav ni nič posebnega, če tako pomisliš. Mislim, da doma nismo vajeni takšne pozornosti. Spomnim se, da sem enkrat sredi Ljubljane kar hudo padla s kolesom, pa me nihče ni niti vprašal, ali sem v redu in ali potrebujem pomoč. Kaj takšnega se mi v Zambiji nikoli ne bi zgodilo!



Zdi se mi, da je bil za nas velik šok tudi spoznanje, da ne moreš vsem pomagati in da pridejo nekateri (veliko mladih) v bolnišnico umret. V Zambiji je okuženost s HIV zelo velika, sploh pa je ta delež velik v bolnišnicah, kamor ljudje pridejo zaradi težav, ki nastanejo ob napredovanju okužbe, ko se že razvije aids. Pogosto pridejo v zadnjih vzdihljajih, saj najprej poiščejo pomoč pri tradicionalnih zdravilcih (vračih). Takšna vrsta medicine je v Zambiji še zelo navzoča in večkrat smo bile besne, saj so ljudje prišli prepozno, čeprav so imeli v osnovi bolezen, ki bi se jo dalo z ustrezno terapijo preprosto pozdraviti. To smo izkoristile kot priložnost za izobraževanje ljudi in upale, da jim bo kaj od tega ostalo v spominu. Podobno je s podhranjenčki. Treba jih je hraniti z mlečnimi formulami, jih zdraviti z antibiotiki ter jim zagotoviti toplo okolje. Na tako zdravljenje se zelo dobro odzovejo, če le ne pridejo prepozno, kar se žal še vedno pogosto zgodi. Mamice odlašajo z obiskom bolnišnice do zadnjega, saj nočejo pustiti preostalih otrok samih, posledično je zato včasih smrt neizogibna.

Kar pogosto smo imele občutek, kot da je osebju vsako delo odveč, in smo pogosto morale vse narediti same, hkrati pa jim ves čas dopovedovati, zakaj je nekaj treba narediti temeljito in zakaj takoj. Tam vse poteka v afriškem času in tudi na to smo se morale navaditi.
Videle smo nekatere bolezni, ki so pri nas zelo redke, saj jih preprečujemo s cepljenjem ali z zgodnjim zdravljenjem; npr. otroška paraliza, okvara srčnih zaklopk po preboleli angini, glistavost, razširjene glivične okužbe kože in drugo.

Kljub vsej bedi, v kateri živijo, med ljudmi še vedno vladata veselje in optimizem, ki sta na srečo nalezljiva. Po začetnih mukah smo se dobro vklopile v okolje, se zbližale z zdravstvenim osebjem in ljudmi v vasi. Ti so nas lepo sprejeli. Čeprav je težko verjeti, je na oddelkih še vedno vsak dan odmeval smeh, iz malega tranzistorja pa se je širila afriška glasba. Vse to nam je vlivalo voljo, da nismo obupale, ampak smo se trudile po najboljših močeh. Zavedati smo se začele, da ne moremo rešiti sveta, da pa lahko pripomoremo s svojim znanjem in izkušnjami. Izobraževale smo osebje in tudi bolnike, jim pokazale, kako se uporabljajo naša zdravila in material, ki smo ga tam pustile, ter jih vsaj za kratek čas nalezle s svojim navdušenjem do dela. Tudi me smo se zelo veliko naučile od njih! Nikoli ne bom pozabila toplih stiskov rok, objemov iz hvaležnosti in iskrenih nasmeškov, ki smo jih bile deležne. Zambija je bila zares nepozabna izkušnja. Vse nas je obogatila osebno in tudi strokovno. Lahko si predstavljate, kako težko je bilo po treh mesecih še zadnjič zakorakati po prašni cesti mimo bolnikov, ki so v travi pod drevesom čakali na odprtje ambulant, še zadnjič pomahati v slovo in zadržati solze, ki so silile iz oči, ter s kislim nasmeškom zapustiti Nangomo. Takrat smo si obljubile, da se bomo še vrnile!

Več o odpravi in donatorjih lahko preberete na www.zambija2009.net.