Februar 2010, 3.2.2010
Dnevnik zdravnice:
Zdravniki brez meja
Mlade zdravnice v Afriki
Avtor: Maja Kolšek Šušteršič, dr. med.
Začetka vsakega novega delovnega dne v Afriki se spominjam po sončnih žarkih, ki so plesali po sobi, pred hišo pa sta se razlegala otroški smeh in glasba.
Dekleta smo se še malo zaspane zbrale v kuhinji za mizo in si zaželele mwawka bwanji! (dobro jutro). Skupaj smo zajtrkovale in razmišljale, kaj nas bo ta dan pričakalo v bolnišnici. Enkrat zaskrbljene zaradi kakšnega bolnika, ki prejšnji dan ni bil v najboljšem stanju, drugič spet popolnoma sproščene, vsak dan znova pa polne zagona! Preoblekle smo se v uniforme in se z rokami, polnimi materiala, odpravile novim dogodivščinam naproti.
Chifuntu je glavna stavba nangomske bolnišnice, v kateri so moški, ženski in otroški oddelek. Tukaj smo jutro začele Maša (absolventka medicine), Nataša (študentka zdravstvene nege) in jaz. Nataša se je zjutraj pri delu pridružila sestram, pozneje se je posvetila oskrbi ran in opeklin. zadnjih je v Zambiji zelo veliko, saj ljudje še vedno kuhajo na odprtem ognju, okolico hiš pa »čistijo« s požiganjem. Večinoma pridejo v bolnišnico z umazanimi in okuženimi ranami, ki zahtevajo vztrajno čiščenje in vsakodnevno previjanje. Veliko energije smo vložile v to, da smo sestram razložile, kako je treba takšne rane oskrbovati, in še posebno, da smo jih prepričale o tem, da je nujno zanje skrbeti vsak dan! Na začetku se je namreč dogajalo, da so rane tisti konec tedna, ko smo šle v glavno mesto po nakupih, ostale nedotaknjene in je bilo delo celotnega tedna skoraj zaman. Čez čas se je stanje izboljšalo, saj je osebje motivirano za delo, če vidijo, da se določena metoda obnese. Glede na to, da je v nangomski bolnišnici zaposlen le en zdravnik, ki je z delom zelo obremenjen, sva z Mašo prevzeli vizite po oddelkih.

Sproščeno ozračje nagomski bolnišnici
Dela je bilo vedno veliko, vendar ob sproščenem ozračju utrujenosti sploh nisva opazili. Srečali sva se z različnimi boleznimi; od tipično afriških, kot sta podhranjenost in aids, do okužb dihal, prebavil, osrednjega živčevja, čudno pa tudi, da z boleznimi razvitega sveta, kot so zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, srčno popuščanje, jetrna ciroza in drugo. Večkrat sva delali kar na hodniku, ker so nama iz ambulant poslali koga za pregled ušes ali oči ter morda za odstranitev tujka, in tudi popoldne, ko so bile ambulante že zaprte. V Nangomi sta od diagnostičnih preiskav na voljo le osnovni laboratorij in rentgensko slikanje, pa še to le dopoldne, tako da sva se o zdravljenju pogosto morali odločati le na podlagi anamneze in telesnega pregleda. Občasno sva tudi asistirali zdravniku pri urgentnih carskih rezih in operacijah dimeljskih kil ter pomagali pri naravnavi zlomov in mavčenju.

Priljubljena očala
Vsak ponedeljek smo imele »očesno ambulanto«, v kateri smo določale ostrino vida na blizu in daleč ter ocenile splošno stanje očesnega aparata. Novica, da imamo očala, se je hitro razširila in vedno smo imele precejšnjo gnečo, saj so prišli tudi ljudje iz vasi, oddaljenih več ur hoda. Veselje ob »spregledanju« je bilo nepopisno, še toliko večje pa, če so bili novi okvirji lesketajoči.
Maja Arko (absolventka babištva) je svoje delo opravljala na Nzimi, na oddelku za ginekologijo in porodništvo. Zambijski porod je zelo drugačen od poroda v Sloveniji. Še vedno veliko žensk rodi doma in se pridejo z novorojenčkom le pokazat ali pa še tega ne, čeprav jih čedalje bolj spodbujajo, da bi prišle rodit v bolnišnico. Na porod mora ženska s seboj prinesti polivinilasto prekrivalo za prekrivanje porodne postelje, chitenje (pisan bombažen kos blaga) namesto rjuhe in eno za zavijanje novorojenčka, sterilne rokavice, sponko za popek in razkužilo ter vse potrebno za nego novorojenčka. Pogosto si tega ne morejo privoščiti, zato jih še vedno veliko rodi doma. Porod poteka brez analgezije ali anestezije, v tišini, zraven je mati porodnice, kakšna druga sorodnica ali prijateljica. Včasih nam je bilo prav hudo, ko smo videle, kako grobe so bile babice do mlade porodnice, ki ni znala dobro pritiskati, in so jo obtoževale, da je porod zastal. Tudi v tej veji medicine smo prišle navzkriž s tradicionalnim zdravilstvom. Opažale smo čudni izcedek in prej močni popadki so se umirili, porod se je ustavil. Ženske so navadno zanikale, da bi uporabljale takšno pomoč, vendar nam je osebje zatrjevalo, da se to v Zambiji še vedno dogaja. Ob takšnih priložnostih smo bodočim mamicam razložile, kako škodljivo je lahko takšno ravnanje za mater in tudi otroka.

Zobna ambulanta med novorojenčki
Maja Mastnak (študentka dentalne medicine) si je uredila začasno zobno ambulanto kar v prostorih, kjer potekajo šola za starše in pregledi novorojenčkov. Bila je najbolj dobrodošla članica naše odprave, saj so zobozdravniki v Zambiji zelo težko dostopni, njihove storitve pa drage. Najbližji zobozdravnik je v glavnem mestu, ki je od Nangome oddaljeno 120 km. Ukvarjala se je z ekstrakcijo karioznih in nadštevilnih zob, zdravila je ognojke v ustni votlini ter vodila ustno higieno. Svoje bolnike je poučila o pomenu ščetkanja ter jim delila zobne ščetke in paste, otroke, ki so jim sladkarije čedalje dostopnejše, je učila o škodljivostih sladkorja za zobe. Srečala se je tudi s spremembami v ustni votlini v povezavi z virusom HIV in takrat je bolnike poslala na testiranje, ki je v nangomski bolnišnici brezplačno.

Slonja sirotišnica
V zadnjem mesecu našega bivanja v Zambiji smo obiskale Elephant orphanage (slonjo sirotišnico) v nacionalnem parku Kafue. Gre za projekt v sklopu Organizacije za zaščito divjih živali, kjer bivšim lovcem, kot alternativo zaporu, ponudijo prevzgojni postopek, v katerem postanejo čuvarji v parku in pomagajo pri odkrivanju preostalih lovcev. Vodje tega projekta so nas prosili za pomoč in z veseljem smo se odzvale. Nudile smo zdravstveno oskrbo vsem zaposlenim pri projektu; bodočim čuvarjem, skrbnikom slonov in drugemu osebju. Zanje smo opravile sistematične preglede; merjenje krvnega tlaka, krvnega sladkorja, telesne temperature, pregled zobovja, splošni telesni pregled, omogočile smo jim tudi testiranje na virus HIV. En dan smo preživele v ambulanti v bližnji vasici, kjer skrbi za prebivalce le ena medicinska sestra.
Težko opišem, kako zelo so bili veseli naše pomoči in hvaležni za material, ki smo jim ga ob odhodu pustile. Gre za oddaljeno vas sredi nacionalnega parka, kamor ne zaide veliko belcev, in tako so nekateri na pregled prišli le zato, da so se rokovali z »muzungami«. Njihova sestra se je ob odhodu celo pošalila, da paracetamol, ki ga dobijo od nje, ni vreden niti polovice tistega, ki ga dobijo od belca.
Dan smo preživele predvsem v delovnem ozračju, kljub temu pa smo imele tudi nekoliko prostega časa. Izkoristile smo ga drugače kot doma. Velik del smo porabile že za opravljanje gospodinjskih
opravil. Hišo je bilo treba pomesti, pri čemer si imel občutek, da nikoli ni bila popolnoma čista, posodo smo pomivale na roke, največ časa pa smo porabile za pranje perila. K sreči smo imele tudi ob najneprijetnejših opravilih vedno veliko družbe (vaške otroke) in obveznosti so se lahko spremenile v zabavo. Otroci so nas spremljali vedno in povsod; do tržnice, do bolnišnice in tudi na sprehodih do sosednjih vasi. Z njimi smo se ob popoldnevih igrale ali pa smo jim posodile žogo za nogomet in barvice, da so lahko risali. Ne znam opisati, kako je bilo gledati te zadovoljne obraze, ko so v roke dobili nove igrače. Ker nismo imele televizije in radia, smo popoldne veliko brale ali klepetale za mizo z novimi prijatelji iz okolice. Tisti čas, ki nam je ob vsem tem še ostal, smo posvetile študiju. Konec tedna smo ostale v vasi, šle v glavno mesto po nakupih in se oglasit domov, ali pa smo se pridružile patru Grošlju pri mašah v oddaljenih podružnicah. Cerkveni obredi v Zambiji so doživetje zase. Prežeti so z glasbo, petjem in plesom, ljudem pomenijo druženje in zabavo, sodelujejo pa od najmlajših do najstarejših. V zahvalo, da smo se udeležili njihove maše, so nas na koncu poklicali pred oltar, vsi ljudje pa so nam prišli podat roko. Prvič nam je bilo tako nerodno, da smo kar zardele, vaščani pa so se ob tem neizmerno zabavali.
O naših doživetjih bi lahko napisala še zelo veliko. Vsega lepega pa je enkrat konec in tako se je končala tudi naša odprava. Ko smo se vrnile, se mi je zdelo, kot da bi se s časovnim strojem premaknila
kar stoletje naprej. Asfaltne ceste in hitri avtomobili, doma bela tehnika, ki ti lajša vsakodnevna opravila, radio, televizija in
računalnik in plaz informacij, poln hladilnik hrane in pitna voda! Oprema v bolnišnicah, kot bi gledal znanstveno fantastiko. Vse to je bilo po vrnitvi zelo vznemirljivo. Zdaj, ko sem že nekaj časa tukaj, vpeta v ritem življenja, ki te prehiteva, in se vsak dan znova zbudim v sivo jutro, pogrešam afriško sonce in umirjen način življenja.

Več o odpravi in donatorjih na www.zambija2009.net
dr. svetuje
Nadaljevati dobro delo
Tudi letos se v Zambijo odpravljamo tri zdravnice pripravnice, Tadeja Turšič, Sonja Šmid in Špela Bricl, in študent 6. letnika medicine Gašper Grobelšek. Da bi nadaljevali delo prejšnje odprave, smo se že pred manj kot letom dni zbrali skupaj, naredili načrt in začeli nabirati sredstva in material. Več o naši odpravi si lahko preberete na spletni strani www.zambija2010.si ali nam za podrobnejše informacije pišete na zambija2010@gmail.com.
Vse bralce revije vabimo k sodelovanju. Pomagajte skupaj z nami!