September 2010, 8.9.2010
Naš gost:
Zoran Janković
Župan Ljubljane
Avtor: Maja Zajc
Ljubljanski župan Zoran Janković skrbi tako za svoje zdravje, kot za zdravje svojih občanov. Ljubljana je od leta 1989 vključena v program »zdravo mesto«.

Ljubljanski župani odtlej - še posebej pa v zadnjih nekaj letih - skrbijo za zmanjšanje prometa, boljšo ureditev kolesarskih poti, boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev, lažji dostop za invalide, in drugo.

Ljubljana je od leta 1989 vključena v program »zdravo mesto«. V kolikšni meri Ljubljana je »zdravo mesto«?
Dokaz, da je Ljubljana s svojimi prizadevanji na pravi poti, je priznanje Zveze delovnih invalidov Slovenije, ki smo ga prejeli ob koncu preteklega leta, ko smo postali občina po meri invalidov. To priznanje pomeni izjemno veliko, čeprav ni le pohvala za doslej opravljeno delo, je tudi (in še bolj) zaveza za naprej. Sicer pa smo pri svojih aktivnostih še posebej pozorni na vse najbolj ranljive skupine. Mehko tkivo mesta negujemo na vseh omenjenih področjih. Tako smo s preureditvami in novimi prostori pridobili skoraj 3.000 novih mest v ljubljanskih vrtcih, odprli smo več mladinskih centrov in več dnevnih centrov za starejše s širokim naborom aktivnosti. Odprli smo dom za starejše v Trnovem in v novem prostorskem načrtu namenili več zemljišč za podobne objekte.

Kako bi s tremi besedami opisali poklic zdravnika?
Dober zdravnik je strokoven, odgovoren in predvsem človeški.

Zdravja kot vrednote se človek zaveda šele, ko zboli. Kaj je za vas najboljša preventiva za ohranitev zdravja?
Fizična aktivnost. Zame osebno tek po Golovcu. In zajtrk, ki je nujen za dober začetek dneva. Zaradi polnega urnika je moj naslednji obrok pogosto šele pozno popoldne, kosilo postane večerja. Zajtrkujem pa že več desetletij enako - svežo žemljo z maslom in marmelado ter kavo. Vsakič ob isti uri.

Vedno vas spremlja nasmešek. Vas sploh kaj spravi v slabo voljo? Se vam to potem to pozna na zdravju?
Naučil sem se, da si ne ženem k srcu tistega, na kar ne morem vplivati. Sicer pa ne maram površnosti in neizpolnjevanja dogovorjenega, nezanesljivosti ter zlonamernosti. Ustni dogovor in dana beseda sta bila zame zmeraj dovolj, čeprav sem se včasih tudi opekel. Slaba volja, nemir ali zaskrbljenost se pri meni izražajo predvsem v slabem spancu in prebedenih nočeh. Na srečo jih ni veliko.

Vemo, da ste velik ljubitelj in podpornik športa. Zakaj se niste odločili za kariero profesionalnega športnika? Kateri šport vam je najbližji?
Po duši sem res športnik, za profesionalnega športnika pa bi bili potrebni tudi rezultati. V to smer nisem nikoli šel. Zmeraj pa sem imel rad kolektivne športne z žogo, zaradi svoje vloge pri Olimpiji košarko, kasneje rokomet, ko sem s svojimi puncami v Krimu prepotoval celo Evropo. In splačalo se je, saj smo dvakrat postali evropski klubski prvaki. V času, ko sem bil predsednik Rokometne zveze Slovenije, je moška reprezentanca osvojila srebro na evropskem prvenstvu. Rad spremljam tudi odbojko, ko imam čas, pa zaigram nogomet, najraje z vnukom, ki je vsak dan zahtevnejši nasprotnik.

Zelo ste predani svojemu delu, ste družinski človek in imate že vnuke. Radi sodelujete pri njihovi vzgoji ali vzgojo rajši prepustite materi in jih zgolj razvajate?
Verjamem, da so za vzgojo otrok odgovorni njihovi starši, stari starši pa smo bolj za zabavo in igro, s čimer tudi vzgajamo. Z vnukom in vnukinjo imam zelo lep odnos, imamo se radi in uživamo, ko smo skupaj. Najbolj pa ju seveda razvaja babi.

Mark Avrelij je rekel: »Zapomni si, da je za srečno življenje potrebno zelo malo.« Kakšna je vaša filozofija življenja?
Da bi bil v življenju uspešen, si moraš uspeh želeti in biti pripravljen zanj nameniti tudi veliko svojega časa in energije. Da bi bil v življenju srečen, pa moraš početi tisto, kar te veseli in izpolnjuje, kar ti predstavlja izziv. Če nimaš izziva, se moraš čim prej premakniti naprej in najti novega. Takšna je bila in je vsaj moja pot.