Februar 2009, 26.2.2009
Veliki intervju:
asist. Valentin Sojar, dr.med.
MBA, specialist kirurg
Avtor: Maja Zajc
Valentin Sojar je že več kot 15 let član kolektiva Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo. V zadnjem času je tudi koordinator transplantacijske dejavnosti za celoten Univerzitetni klinični center.

Pomeni, da je vključen v izvajanje transplantacijskega programa po vsej Sloveniji. Del svojega poklicnega časa posveča tudi raziskovanju, uvajanju novih metod pri zdravljenju in sodelovanju pri različnih projektih. Pred časom je v prijetni in produktivni interdisciplinarni ekipi soustvarjal izvirni računalniški program za načrtovanje in simulacijo operacijskih posegov na jetrih, kar je tudi njegovo ožje področje dela. Bil je eden od začetnikov zahtevne laparoskopske kirurgije v trebušni votlini. Tako je prvi v Sloveniji laparaskopsko operiral jetra ter bil med prvimi, ki so laparaskopsko operirali trebušno slinavko. Trenutno na kliniki naprej razvijajo zahtevnejšo laparoskopsko kirurgijo jeter.

Presaditev organov - dar življenja

Kaj pomeni abdominalna kirurgija? S kakšnimi boleznimi se srečujete kot specialist za abdominalno kirurgijo?
Abdominalna kirurgija pomeni, da k nam v ambulanto in na oddelek prihajajo bolniki s kirurškimi boleznimi prebavil. Osebno sem na naši kliniki v ekipi, ki se pretežno ukvarja s kirurgijo jeter, žolčnih poti in trebušne slinavke, sem član ekipe za presaditev jeter. Bolniki in bolnice, ki jih zdravim, imajo najpogosteje rakavo bolezen. Najpogosteje operiramo bolnike z metastazami v jetrih. Glavni znak bolezni, s katerimi se srečujem, je zlatenica, ki je posledica motenj v odtoku žolča. Lahko rečem, da je večina bolnikov, ki jih zdravim, hudo bolnih. Operacije, ki jih opravljam, so večinoma veliki posegi, ki trajajo več ur in so naporni za bolnika in zahtevni za kirurga. Pogosto po operacijah ravno zato nastanejo zapleti, ki so lahko tudi hudi in neposredno ogrozijo življenje bolnika. Pogosto od bolnika in tudi od svojcev po pogovoru pred operacijo slišim, da popolnoma zaupajo v pravilnost mojih odločitev. To pomeni strašansko odgovornost, ki jo brez znanja, izkušenj in nenazadnje objektivnega zaupanja v svoje sposobnosti ne bi mogel prenesti. Pri tem je izrednega pomena tudi zaupanje v kolege kirurge in zaupanje celotni ekipi med samo operacijo ter kasneje na oddelku.

Zakaj potrebujejo bolniki vašo pomoč? Kaj pomeni za nekoga presaditev organa?
Pogosto se sprašujem, koliko je vredno človeško življenje. Pa ne v denarju, temveč v skupnem naporu, ki je vložen za neposredno rešitev ali podaljšanje življenja. Presaditev organa je verjetno eden od najradikalnejših posegov v človeško telo, s katerim, za ceno rešenega življenja, uporabimo dele telesa umrle osebe. V to radikalnost so vključeni svojci umrlega, zdravniki in sestre, ki so umrlega zdravili, bolnik, ki čaka na presaditev, tisti, ki opravijo odvzem, in tisti, opravijo presaditev organa. Vsi, prav vsi našteti, moramo trdno verjeti, da je presaditev organa sprejemljiv in upravičen način zdravljenja. Kaj neposredno pomeni presaditev za bolnika? To vprašanje je preveč enostavno, da bi nanj znal odgovoriti. Statistično pomeni, da smo nekomu z verjetnostjo 80 odstotkov rešili, ali 'samo' podaljšali življenje. Kaj pa to pomeni materi ali očetu nedoraslih otrok, 20–letni mladenki ali 19–letnemu fantu, ki sta nenadoma na smrt zbolela, ali bolniku, ki mora trikrat tedensko več ur ležati v eno uro oddaljenem dializnem centru, tega pa najbrž ne more nihče prav povedati.

Kaj vam predstavlja presaditev organa?
Presaditev organa je kot hoja po rezilu noža. Na eni strani je smrt in na drugi strani je življenje. Nekdo umre in zato lahko nekdo živi. Smrt – rojstvo. Kaj je bolj pomembno v takem trenutku? S kakšnimi nameni, s kakšno pravico smo si ustvarili tak svet, ki sprejema presaditev kot brezpogojno dobro. Dar življenja! Ali ni nekaj čudovitega, da v najtežjem trenutku izgube moža, žene, sina, hčere najdem cilj, ki nekomu, anonimnemu, pomeni življenje? Ali ni to tisti pravi dar življenja? In kdo smo mi: zdravniki, sestre, ki ta dar naredimo resničen? Smo zaradi tega čudodelci, boljši strokovnjaki, ali nas to dela drugačne, predvsem boljše ljudi? Nedvomno neposredno zavedanje povezanosti in dotikanje smrti in življenja pusti neizbrisen pečat. Predvsem pa prosim in upam, da ta Smrt in to Življenje nikogar ne pustita neprizadetega.

Leta 1995 je bil v UKC Ljubljana izvedena prva transplantacija jeter. Z letom 1998 pa je v polnosti zaživel program presaditve jeter. Kaj vam osebno pomeni ta poseg?
Transplantacija jeter je eden od najzahtevnejših operacijskih posegov sploh. Biti član ekipe, ki je sposobna presaditev jeter v celoti izpeljati tako, kot se to izvaja v največjih svetovnih centrih, je poseben privilegij. V Sloveniji, v UKC Ljubljana, je presaditev jeter danes rutinski poseg. Ne glede na to, se ga celotna ekipa vedno znova loteva s skrbjo, z odgovornostjo in s spoštovanjem. Transplantacija jeter meni osebno pomeni v svojem bistvu izpopolnitev mojega zdravniškega poklica, ker zahteva poglobljeno strokovno znanje, vztrajnost in natančnost, sposobnost organizacije, sprotno reševanje morebitnih zapletov in sposobnost poglobljenega sodelovanja med člani ekipe ter popolno predanost.

Kateri so glavni razlogi za transplantacijo jeter?
Glavni razlog za zdravljenje s presaditvijo jeter je končna odpoved organa zaradi kroničnih bolezni jeter, ki so posledica virusnih okužb, prirojenih motenj in okvar zaradi toksičnega delovanja alkohola in drugih snovi. Približno 15 odstotkov bolnikov, ki potrebujejo presaditev, zboli nenadoma in brez presaditve organa v nekaj dneh zaradi odpovedi organa umre. Velika večina bolnikov je pred presaditvijo hudo bolnih, s prizadetostjo ledvic, pljuč, s hudo mišično oslabelostjo, z motnjami psihičnega stanja. Na kratko lahko rečemo, da jih je večina na smrt bolnih. Večina bolnikov, ki čaka na presaditev jeter, brez posega v dveh letih umre.

Kako zgleda transplantacija jeter (od klica naprej)?
Ko prejmemo klic, da je nekje umrli darovalec, ki ima primerna jetra za presaditev, na čakalni listi izberemo najprimernejšega prejemnika, predvsem glede na nujnost presaditve. Bolnika povabimo v bolnico in ga na poseg dokončno pripravimo. Med tem poteka odvzem organa in zadnji pregledi, ki ugotavljajo primernost organa za presaditev. Ti postopki, od obvestila do začetka presaditve, trajajo običajno 10 do 12 ur. V tem času je potrebno tudi prepeljati organ z mesta odvzema do Ljubljane. Organ po Sloveniji potuje z avtom, po Evropi pa s posebnim letalom. Optimalen čas od odvzema do trenutka, ko organ ponovno začne delovati je 10 do 14 ur. V približno petini primerov se zgodi, da tik pred začetkom operacije ugotovimo, da organ ni primeren za presaditev. Zgodi se tudi, da je bolnik že v narkozi, ko dokončno potrdimo neprimernost organa. Zdi se nenavadno, vendar ti neprimerni organi po presaditvi ne začnejo delovati in bolnik zaradi tega lahko umre.

Koliko operacij (presaditev) opravite letno in kakšna je njihova uspešnost?
Lani smo opravili 22 presaditev jeter, presaditev ledvic pa skoraj 60 in src 6. Skoraj 80 odstotkov bolnikov po presaditvi živi več kot 5 let. Povprečna starost bolnikov je 45 let, približno enako je moških in žensk. Skupno smo presadili 115 jeter 107 bolnikom, kar pomeni, da smo 8 bolnikom jetra zaradi različnih vzrokov presadili dvakrat. Najmlajši bolnik ob presaditvi je imel 16 let in najstarejši 63 let. Bolnica, ki smo ji jetra presadili leta 1995, živi dobro. Ne glede na to, da velika večina bolnikov po transplantaciji dobro okreva, vsakemu bolniku pred presaditvijo povemo, da lahko umre zaradi same presaditve ali zaradi možnih hudih zapletov ob posegu.

Kakšna je starostna omejitev bolnikov(navzdol in navzgor), ki so še kandidati za transplantacijo jeter pri nas?
Pri nas opravljamo presaditev pri večjih otrocih in do starosti 65 let, izjemoma tudi več.

Kolikšna je čakalna doba na transplantacijo jeter? Ali je bolnik deležen posebnih (pred)priprav na tako zahteven poseg?
Bolniki na presaditev, ko so že uvrščeni na čakalno listo, čakajo od enega dneva do enega leta in več. Čakalna doba je odvisna od krvne skupine, velikosti, tudi od vrste in resnosti bolezni. Preden bolnika uvrstimo na čakalno listo opravimo številne preglede, zato da izključimo vse možne bolezni, ki bi pomembno vplivale na rezultat zdravljenja. Poseben razlog za to previdnost je pomanjkanje organov za presaditev. Kljub dobri organizaciji predvsem pri ugotavljanju možnih umrlih darovalcev, skoraj 20 odstotkov bolnikov na čakalni listi umre, ne da bi dočakali presaditev. Taka priprava na uvrstitev na čakalno listo traja dva do tri mesece.

Bi Slovenci morali pogosteje razmišljati o darovanju organov? Ali v Sloveniji lahko pride do trgovanja in nepravilnega ravnanja na področju transplantacije organov?
Slovenci smo o darovanju organov po smrti kar dobro obveščeni in smo naklonjeni darovanju. Sama organizacija darovanja, za katero skrbi zavod Slovenija transplant je dobra, pregledna in kakovostna. Ugotavljanje možnih umrlih darovalcev je zahteven in profesionalen proces, ki zahteva osveščenost laične javnosti ter veliko angažiranost vključenih strokovnjakov. Menim, da v Sloveniji ni mogoča trgovina z organi, mogoče pa je, da bi Slovenci odpotovali v tujino zaradi potrebe po presaditvi. Kot je meni znano je pred leti en bolnik na tak način odšel v Azijo, se vrnil v domovino in nato, žal, zaradi številni zapletov po presaditvi, umrl.

Izvorne celice so trenutno zelo pomembne pri znanstvenih in medicinskih raziskavah. Hkrati pa sprožajo tudi resne debate glede upravičenosti oziroma etičnosti takih raziskav, predvsem, kar se tiče njihovega pridobivanja. Kakšen je vaš pogled na tovrstno pridobivanje oziroma »vzgajanje« novih organov za nadomestitev slabih (poškodovanih)?
Raziskovalni projekti na tem področju dejansko odpirajo številne dileme in vprašanja predvsem na ravni splošno človeških vrednot in odnosa do življenja. Danes že obstajajo protokoli za pridobivanje in raziskave teh celic na pravi način. Potrebno je predvsem skrbeti, da bi tehnologija ne postala orožje za izsiljevanje in orodje za bogatenje. To je naloga političnih in strokovnih skupnosti.

Kakšni so načrti in rešitve v prihodnosti na področju transplantacijske dejavnosti?
Trenutna želja je, da bi uspeli izkoristiti vse možnosti pri pridobivanju organov od umrlih darovalcev in v nekaterih primerih izkoristili možnost darovanja od živih darovalcev. Želimo si, da bi vsi presajeni organi dobro delovali in to dolgo. V to so usmerjene trenutne aktivnosti. Kakšna bo prihodnost? Ne vem, možnosti je veliko.

Vključeni ste v različne delovne, projektne skupine, aktivno sodelujete pri usposabljanju mladih zdravnikov in specializantov kirurgije, kot predavatelj se udeležujete raznih domačih in mednarodnih strokovnih srečanj, ste pet do šest krat mesečno dežurni in desetkrat v pripravljenosti za transplantacijsko dejavnost, hkrati pa ste tudi srečno poročeni in oče petih otrok. Kako je sploh mogoče opravljati toliko različnih dejavnosti?
Res mi moje poklicno delo vzame veliko časa, ki ga opravljam z veseljem in z željo po znanju. Res pa je tudi to, da ne igram tenisa ali golfa, ne hodim v fitnes, tudi nisem član 'elitnih' klubov in ne hodim na slavnostne sprejeme. Zato se zelo veselim svojih prostočasnih trenutkov, ki jih sproščeno preživim v družbi družine in številnih prijateljev, ki sem jim hvaležen za podporo pri mojem delu.

Kaj bi sporočili našim bralcem?
Carpe diem za to, da boš s svojim trudom polepšal dan drugim.