Februar 2011, 2.2.2011
Veliki intervju:
asist. dr. Tanja Premru-Sršen, dr. med.
predstojnica kliničnega oddelka za perinatologijo v ljubljanski porodnišnici
Avtor: Tony Carter
S Tanjo sva se pogovarjala kar med njenim delom, a daleč od tega, da bi zaradi najinega pogovora zanemarjala svoje paciente. Vedno dosegljiva, vedno pripravljena pomagati, se pogovoriti, svetovati, tudi posredovati, če bi bilo potrebno.

Prijetno okolje, svetle barve, sproščeno vzdušje – a proti pričakovanju, nikjer nobenega joka novorojenčkov. Je porodnišnica prazna?! Nikakor ne, se nasmehne Tanja, le razloga za jok nimajo prav nobenega ...

Tu smo zaradi porodnic, ne obratno

Nekoč so ženske rojevale doma ...?
Pravzaprav ne, babištvo je eden najstarejših poklicev, vedno, v vsaki vasi, v vsaki plemenski skupnosti je bila vsaj ena ženska, ki je pomagala pri porodih, to je bila navadno najstarejša ženska v vasi.

Zgodbe, da so ženske skoraj do poroda delale na njivi in nato rodile – je kaj resnice v tem?
Morebiti je celo v neki meri res, kajti ženske, ki so v dobri telesni kondiciji, lažje rojevajo, težave s težkimi porodi so težave moderne dobe, a gre na bolje, saj so ženske današnje dobe spet bolj aktivne: fitnes, pilates, joga – vse nekaj migajo, večinoma skrbijo za svoje telo, a bilo je obdobje, ko temu ni bilo ravno tako. Saj tudi strogega mirovanja pri nosečnosti pravzaprav ni, gibati se je treba, razen v izjemnih primerih. Vemo, da je v nosečnosti zvišana nevarnost za denimo trombozo, pri mirovanju pa bi se lahko po nepotrebnem še povišala. Gibati se je treba, če ne gre drugače, tudi s fizioterapijo, z vajami, ki pripravijo telo na porod.

Samo telo?
Nikakor ne, poudarjam, da je potrebno pripraviti tako telo kot tudi psiho. Pripraviti se je potrebno na materinstvo, vsaka ženska se mora zavedati, da ne samo nosečnost, ampak tudi tisto, kar sledi po porodu, bo njeno življenje precej spremenilo. Njeno in partnerjevo, na to se je treba krepko pripraviti.

Pa je ženske česa strah?
Najbolj strah je tiste, ki niso dobro pripravljene na materinstvo, tiste, ki ne vedo natančno, kaj vedenjski vzorci in okolica z nekimi socialnimi vrednotami od njih pričakuje. Pričakuje se, da naj bi vsaka ženska imela materinski čut in podarila novo življenje, a vemo, da danes ni ravno tako. Ženske so bolj aktivne, tako v družbenem, poslovnem, strokovnem smislu, kar zahteva veliko časa, tako da njihove prioritete niso vedno le materinstvo. Glavni strah je torej strah pred izpolnjevanjem pričakovanj, kar je hkrati glavni razlog pri težavah med nosečnostjo in porodom. Če si na nekaj pripravljen, lažje sprejmeš tudi bolečino med porodom, saj jo pričakuješ in jo dosti lažje preneseš in obvladaš. Zato smo tudi uvedli priprave na porod oziroma šolo za starše, dobra priprava posledično prinese manj zapletov in to je znanstveno dokazano.

Je oče zaželen pri porodu? Je z njimi veliko dela?
S kakšnim tudi, a ni prehudo. Vloga partnerja je predvsem podpora ženski, ki rojeva. Da se počuti varneje, da je prehod iz domačega okolja v porodnišnično čim manj stresen, da ima nekoga ob sebi za čustveno podporo in ne samo medicinsko.
Vpeljava partnerjev pri porodu je zelo koristna, danes je prisotnih že več kot 80 % partnerjev.

Mamice pa se tudi starajo. Je razlika opazna?
Seveda, iz leta v leto se vidi, da se tako imenovane prvesnice, ženske, ki rojevajo prvič, čedalje starejše, danes je ta meja nekje okoli 29, 30 let.

Se spomnite kakšnih starostnih ekstremov?
Po mojem spominu je bila najmlajša, ki je rodila, stara komaj 12 let, a gre za izjemne dogodke, ki se danes praviloma ne dogajajo več. Letos smo imeli eno samo, ki je bila stara 17 let, zelo mlade mamice so zelo redke.
Najstarejša pa je štela 54 let, a nosečnosti po 40. letu ni nič več posebna, ženske so v boljši kondiciji, zdravstvena oskrba je dosti boljša, pa tudi življenjska doba se daljša.

Se višja starost mamice, ki bo rodila, pozna tudi pri novorojenčku?
Se. Tveganje za genske oziroma kromosomske napake ali prirojeno srčno bolezen je večje, raste s starostjo ženske. Več je Downovega sindroma in srčnih napak, druge napake pa s starostjo načeloma ne naraščajo.

Ste največja porodnišnica, imate 11 porodnih sob in 13 porodnih postelj. Se kdaj zgodi, da so vse zasedene?
Seveda, kar velikokrat se zgodi, da je vse zasedeno, tako da mora kdaj kakšna porodnica celo malo počakati na prosto porodno posteljo.

Pa je bil kdaj popoln mir, da v 24 urah na svet ni privekal noben novorojenček?
Ne, kaj takšnega se pa nam še ni zgodilo. Se je pa zgodilo, da je bilo porodov malo, recimo le sedem.

Sedem je malo?!
Da, za našo porodnišnico je to malo, povprečno imamo okoli 19 porodov dnevno, prihajajo pa tudi v pravih četicah, tudi več kot 30 porodov dnevno. Skoraj v vsakem trenutku pri nas nekdo rojeva.

Kdaj lahko sploh govorimo o porodu in koliko časa povprečno traja? Jaz sem se baje rodil kar hitro, trajalo je dobri dve uri in pol.
Drži, niste dosti obremenili svoje mame. Definicija pravi, da se pričetek poroda začne, ko se pojavijo popadki na vsakih pet minut. Porod, ki je krajši od dveh ur, je prehiter in je povezan z večjimi tveganji za poškodbe matere ali otroka. Če pa traja dlje kot 12 ur, pa tudi prinaša težave in večje tveganje. Normalni porod naj bi bil znotraj tega okvirja. Povprečen porod v naši porodnišnici traja približno 4 ure.
Lahko se pohvalim, da smo v naši porodnišnici imeli porodov po naravni poti, torej brez spodbujanja (indukcije in stimulacije), okoli 45 %, kar je zelo veliko.

Si vas kdaj kakšna porodnica prisvoji, da celotno porodniško ekipo, reciva temu egoistično, zahteva samo zase?
Da, to je normalno. Kadar je človek v težavah, in porod je dogodek, ki te obremeni popolno, redko kdo razmišlja empatično, da so tudi drugi, ki potrebujejo pomoč – takrat te ženska potrebuje in to je popolnoma razumljivo, to vsi razumemo.
A glede na to, da smo omejeni z osebjem, se žal ne moremo vedno popolnoma posvetiti le eni osebi. Dostikrat se sicer lahko, vedno pa žal ne gre.
Zato je zelo dobro, da je, kot sva se pogovarjala prej, pri porodu prisoten tudi partner, na katerega se lahko ženska opre.

Kaj pa porodni načrt, nekatere nosečnice ga rade pripravijo. Ga sprejemate in ga upoštevate?
Seveda ima nek smisel, še posebej, če je nosečnica zdrava in ni pričakovati zapletov, a potrebno ga je uskladiti s porodnišnico, kjer bo ženska rodila, ker vse porodnišnice nimajo enakih možnosti. Je priporočljiv, a ne obvezen in ne zavezujoč. Želje so različne, možnosti pa so omejene.

Lahko porodnico zavrnete?
Načeloma lahko zdravnik porodnico tudi zavrne, če se ne strinja z njenim porodnim načrtom, in sicer, kadar so njene želje nemogoče ali zavrača postopke, ki bi bili nujno potrebni med samim porodom. To se lahko zgodi zaradi strokovnih razlogov, a porodnico polno informiramo in se prepričamo, da popolnoma razume, kaj odklanja ali kaj zahteva, šele takrat, ko smo prepričani, da njenih želja ne bi mogli izpolniti, ji lahko predlagamo, da poišče drugo porodnišnico, kjer bi lahko njenim željam ustregli.

Kdo lahko postane babica, kakšna je stopnja strokovnosti?
Včasih so imeli babiško šolo, ki je podajala dobro teoretično znanje, predvsem pa so zagotavljali izjemno dobro praktično znanje, tako da je babica, ki je prišla iz srednje babiške šole, svoj posel zelo dobro obvladala. Šolo so nato ukinili, nekaj let je trajalo, veliko truda in naporov je bilo potrebno, da smo na medicinski fakulteti uvedli babiški program. Najprej kot specializacija, nato na višji in nazadnje še na visoki stopnji, zdaj je tukaj fakulteta. Torej izobrazbena struktura glede na evropsko babiško direktivo, ki je bila sprejeta že leta 1981, zdaj ustreza, izpolnjujemo vse pogoje. A babica ni samostojna, zdravnik je odgovoren za nosečnico, a je zakonodaja tista, ki nam, v nasprotju z nekaterimi drugimi državami, preprečuje, da bi lahko babica samostojno vodila porod pri nerizičnih nosečnicah, kjer ni pričakovati zapletov. S tem, da lahko tudi v teh primerih babica kadarkoli pokliče ginekologa, anesteziologa ali pediatra, ki so ob morebitnih zapletih vedno na voljo. V ljubljanski porodnišnici imamo 24 ur na dan pripravljeno dežurno ekipo porodničarjev, pediatra neonatologa in anesteziologa. Smo edina takšna bolnišnica v državi, kajti tovrstna ekipa je zelo draga.

Precej tiho je pri vas. Zakaj nihče ne joče?
Nimajo razloga. So pri mamicah, na varnem, ves čas, zato čutijo mamičin dotik, toploto, vonj, zvok. Dojenček takoj po porodu naveže stik, dojenje spodbujamo že v porodni sobi, približno dvajset minut po porodu mati otroka prvič podoji. Ta način, ki ga imenujemo “roaming in” se zelo obrestuje, tako pri otrocih kot tudi mamicah, kar se kaže na splošnem zdravju in počutju.

Kaj pa lahko storite, če bi porodnica zaradi osebnih, mogoče verskih razlogov, izrecno nasprotovala posegu ali postopku, ki bi bil nujno potreben in strokovno popolnoma upravičen, ko bi bilo ogroženo njeno življenje ali življenje novorojenčka? Imate na voljo kakšen mehanizem?
Načeloma bi lahko uporabili institut konzilija treh zdravnikov, potrebno je vedeti, da v takšnih primerih lahko pride do zmanjšane prištevnosti, čeprav je ženska opravilno sposobna, a lahko odločajo tudi minute. Na srečo pa nam česa takšnega ni bilo treba storiti.

Vas mamice, ki ste jim pomagali pri porodu, kdaj obiščejo?
Vsekakor, še posebej tiste, katerih novorojenček je bil v nekoliko šibkejšem stanju, pa smo zanj poskrbeli na intenzivni negi. Pridejo z otrokom, prinesejo kakšno kavo, doma narejeno pecivo ali kaj podobnega, nihče ne pričakuje posebne zahvale, največja nagrada za vse nas je dejstvo, da se otrok lepo razvija in da je vse dobro z njim, pa tudi z njegovo mamico.
In to je tisto gonilo, ki nas žene, saj smo tukaj zaradi njih in ne obratno.