Junij 2011, 1.6.2011
Veliki intervju:
asist. mag. Tomaž Silvester, dr. med.
specialist ortoped in travmatolog, vodja ortopedske dejavnosti v Splošni bolnišnici Jesenice
Avtor: Tony Carter
Na poti iz Ljubljane proti Radovljici, kjer sva se dogovorila za sestanek, sem razmišljal: »Mu je ime Tomaž in se Silvester piše ali je ravno obratno?«. Z Blažem, fotografom, sva ugibala in ugotovila, da je možno oboje.
A še preden sva si segla v roke, sem lahko ugotovil, da gre za razumevajočega človeka, saj sem zaradi nepričakovanega zastoja na cesti krepko zamujal, kljub dejstvu, da sem se na pot odpravil s Pacientovim reševalnim vozilom. Modrih luči in sirene seveda nisem smel vklopiti, čeprav me je – priznam – kaj takšnega pošteno mikalo … Tudi učinkovit je, me je prešinilo, saj sva se na parkirišču pred kavarno srečala hkrati. Mene spričo dejstva, da sem lezel iz rešilca, ni bilo težko prepoznati, on pa me je na nekoga močno spominjal, pa najprej nisem ugotovil, od kod mi je tako znan…

Pretiravanje vodi k ortopedu

Ortopedija. Najprej pomislim na kosti. A verjetno ne gre le za to?
Drži. Če pogledamo samo ime – orto in pedija – to izhaja iz grških besed orthos in paedon, kar pomeni naravnavanje prirojenih ali pridobljenih deformacij v otroški dobi mnogo stoletij nazaj. Najprej je bila to zelo konzervativna veda, o operacijah sploh ni bilo govora. A sčasoma se je razširila na celotni mišično-skeletni sistem, danes je to pretežno kirurška veda. Populacija se stara, vedno več je degenerativnih sprememb, a hkrati želi biti na stara leta vedno bolj aktivna, želijo kakovostno življenje, zato je naloga ortopedije, da s svojimi posegi to tudi omogoči.

Ne gre samo za prirojena ali spremenjena stanja …
Ne, seveda ne. Vedno več je tudi športnih poškodb in s tem tudi popoškodbenih posegov. Kosti, sklepi, tudi mišice – področje delovanja ortopedije je zelo široko!

Omenjali ste športne poškodbe. Ljudje se čedalje bolj ukvarjajo s športom. Spremenjeni način življenja se odraža tudi na spremembah na telesu ...
Seveda se, narašča delež tistih, ki se aktivno ukvarjajo s športom, po drugi strani pa imamo vse večje število fizično zanemarjenih oseb, ki se ne gibljejo dovolj. Hkrati postaja profesionalni šport čedalje bolj brutalen, čemur sledijo rekreativci – in poškodbe so tu. Hrustanec, sklepi, vezi – v začetni fazi le manjše neprijetnosti, nato močnejše bolečine in končno odpoved.

Kako se pomaga?
Pomaga se le do neke mere. Mogoče že dobra fizioterapija, razgibavanje, počitek, sprememba življenjskih navad. A če je že vse skupaj močno napredovalo – oziroma je prišlo do sprememb na organih – pa pride v poštev praviloma operacija.

Sklepi se nam torej lahko obrabijo, to razumemo vsi, a prej ste omenili tudi premalo telesne aktivnosti. Nam lahko sklepi zakrnijo?
Ja, na splošno velja, da sklepi in sklepni hrustanec potrebujejo gibanje. Z gibanjem se v hrustančne celice sklepna tekočina »vtiskuje«, če tega ni, je kvaliteta hrustanca slabša, s tem pa tudi možnost poškodb ali odpovedi večja. Dodajmo še preveliko telesno težo – in katastrofa je kmalu tu! To je velik problem, neaktivnost in preobremenitev zaradi debelosti, gre v bistvu za začaran krog. Nepravilna prehrana, preveč na hitro pripravljenih in ničvrednih, a visoko kaloričnih živil, ki vodijo v prekomerno telesno težo, ki spet onemogoča neko fizično aktivnost, pa smo tam!

In kaj, če nas sreča pamet?
Recimo, da pride človek do spoznanja, da to pa ni v redu, pa zapade v drugo skrajnost – vrže se v šport, a na popolnoma nepravilen način. Hoče prehitro in na silo doseči zmanjšanje telesne teže, s športom na samem začetku močno pretirava in slej kot prej si pridela kakšno poškodbo. In smo na začetku – zaradi poškodb športne aktivnosti niso mogoče, kilogrami se z okrepitvami vrnejo in vse se ponovi. Te stvari so kompleksne, ljudi je treba ozavestiti o pomenu zdravega načina življenja in zmerni, a redni telesni aktivnosti. Tudi prehranjevati se je treba zmerno, pa tu nikakor ne mislim na diete, preprosta hrana, doma skuhana, zelenjava, ne samo meso, tudi kaj »na žlico«. Zdravje se začne v glavah in prihaja od znotraj.
Med pogovorom opazim, da se kava, ki si jo je naročil, nedotaknjena pridno hladi. Povprašam:

Zdravniki velikokrat pijete hladno kavo?
Se nasmehne.
Hja, nisem ravno tipičen zdravnik, kar se tiče tega, ne pijem toliko kave kot moji kolegi. Tu in tam kak kapučino. A bova nadoknadila.
Prime skodelico in srkne požirek. Verjetno bolj iz vljudnosti, kot iz potrebe.

Pa je treba velikokrat vse spustiti iz rok in urgentno pomagati tam, kjer vas potrebujejo?
No, ortopedi se večinoma ukvarjamo s pripravljenimi pacienti, ki pričakujejo poseg, a v urgentnem, travmatološkem delu, ko pripeljejo poškodovanca ali njih več, ne razmišljaš o sebi, žene te adrenalin, zmoreš in se ne zavedaš vsega stresa, v katerem v bistvu si. Med dežurstvi sem večkrat operiral prav vso noč, a takrat utrujenosti ne čutiš. To pride za tabo, po hudih naporih se včasih ne sestaviš tudi dva ali tri dni! Če je tega preveč, lahko načne tvoje normalno funkcioniranje in socialne odnose. A to sodi k našemu poklicu, to smo vedeli in to dejstvo smo sprejeli.

Se kdaj sprašujete po izjemno naporni operaciji, kako, da se je izšlo, kako, da sem ga rešil …
Vedno se bojimo, da se operacija ne izteče tako, kot smo si zamislili. To je še posebej značilno pri ortopedskih operacijah, ki so načrtovane in praviloma niso ogrožajoče. Človek pride k nam zato, da se mu stanje izboljša, da mu vrnemo kakovost življenja. Lahko se zgodi, da pride do nepričakovanih težav, da se rana ali, recimo, umetni kolk zagnoji in je potrebno dodatno zdravljenje. To ni prijetno. Meni kot operaterju takšne stvari povzročajo neprespane noči, tuhtanja, zakaj se je to zgodilo, kaj bi bilo treba storiti drugače … A to te ne sme ustaviti, treba se je nekaj naučiti, da lahko ob podobni situaciji drugače ravnaš.

In nekoga postaviš nazaj na noge …
Točno to! Nekaj najlepšega je, da operiraš nekoga, ki trpi, in mu z uspešno operacijo povrneš kakovostno življenje. Ko gre za drastično spremembo, ko mu zamenjaš koleno, ko ponovno hodi, ti pride naproti in reče: »Jaz sem na novo zaživel, doktor, hvala!«. Nobenih daril ne potrebujemo, ničesar …

Se znajo ljudje zahvaliti?
Se! Se znajo! Ljudje so zelo hvaležni, ampak ne potrebujem nobenih hvalospevov, le preprosto zahvalo. In da te prime za roko. Natanko to ti daje energijo za naprej.

Pacient zdravniku torej zaupa.
Da, a govoriti moramo o dialogu, za to sta potrebna dva. Tudi če zdravljenje ni optimalno, ljudje dobro sprejmejo, če si do njih iskren, jim stvari pojasniš, se mu morebiti celo opravičiš! Problem nastane, ko iskrenosti ni, takrat pa pride do težav, do razčiščevanj v javnosti, ki pa najbolj škodijo medicini. Upam pa si trditi, da velika večina mojih kolegov dela s srcem, z dušo, s telesom za medicino.

Slišalo se bo klišejsko – ste že od malega vedeli, da boste postali kirurg?
Ne ravno. Na koncu srednje šole sem razmišljal o fiziki ali strojništvu. V četrtem letniku srednje šole pa sem imel neko življenjsko izkušnjo, polomljeno roko, tudi operacijo, pa mi je bilo okolje všeč, vse, kar je bilo tam. To je bil neke vrste impulz, zato sem se odločil za medicino. Za razliko od moje žene, ki je že od malega vedela, da bo zdravnica, po zaključku srednje šole sva bila že par, pa je to bil dodaten povod, da se tudi sam vpišem na medicino. Popolnoma pravilno, ker se, če gledam nazaj, drugje sploh ne vidim. Sem pa ves čas vedel, da se bom tako ali drugače ukvarjal s kostmi, vendar ne znam pojasniti, zakaj.

Kot operater ste v operacijski dvorani absolutni vladar ali vas lahko kdo ustavi?
Delamo v skupini. Operater, nato prvi, včasih tudi drugi asistent, sestra instrumentarka in anesteziolog. Ta ti lahko vedno da veto, da pacient ni sposoben za operacijo.

Se zgodi, da se operacija odpove zadnji trenutek?
Tudi. A zelo redko, ker so vsaj pri nas pacienti prej pregledani in pripravljeni. Na sami operaciji pa asistenti skrbijo, da operacija gladko in optimalno poteka, glavno breme odločitev in s tem tudi odgovornost pa je na strani glavnega kirurga, torej operaterja.

Stopite kdaj v ozadje, da delo postorijo mlajši in manj izkušeni kolegi?
Vsekakor, kot vodja oddelka je moja naloga tudi asistirati mlajšim kolegom in jim priskočiti na pomoč z nasvetom, če se zatakne ali ustavi, ter mu pokazati, kako naj kaj naredi. V svojih začetnih letih sem pogrešal prisotnost kakšnega starejšega kolega, zato je bilo dobrodošla pomoč tudi sester instrumentark, zlasti tiste starejše so zelo izkušene, vedo ogromno. Ko se mi je prva leta kdaj ustavilo in ni bilo starejšega kolega, ko nisem vedel, kaj storiti, so mi zelo veliko pomagale. Treba je poslušati nasvete izkušenejših, kar pa vsi kolegi žal ne znajo, nekateri, a k sreči redki, menijo, da je le zdravnik nekakšno božanstvo, a temu ni tako. Znati moraš poslušati tudi ostale, prav gotovo ti ne bo nihče nekaj predlagal zlonamerno. Delamo v dobrobit pacienta in to je prvo vodilo. Če vem, da nek kolega kaj bolje naredi kot jaz, usmerim pacienta k njemu. In to je prav.

S pojavom interneta je lahko vsak sam svoj »zdravnik«. Se kdaj pojavi kdo, ki vse »ve« in »zna«?
No, tega je vedno več, predvsem pri mlajši populaciji, kar pa načeloma ni nič narobe. Če je človek intelektualno močan, da se seznani z določenimi dejstvi, pa te ven iz tega sprašuje, mu lahko določene zadeve lažje pojasniš.

Pa je dovolj časa?
Ne, žal ne. Časa imamo drastično premalo. Normativ je 25 pacientov na ambulanto, a jih je vsaj 35, da ne štejem tistih hitrih in urgentnih. Prav boli te, ko vidiš, da ti zmanjkuje časa, da bi se rad z nekom pogovoril, ki ima spisek vprašanj, ga potolažil, pa ne gre vedno, ker enostavno ne zmoreš, pa lahko delaš še tako zelo preko svojih skrajnih mej.

So rešitve zasebne ambulante?
Ne želim delati reklame, a samoplačniške ambulante so rešitev, ker tam imamo čas. A poudarjam, na popolnoma enak način delam tako v bolnišnici kot v ambulanti, s pacienti se popolnoma enako ukvarjam, deležni so enako kvalitetne storitve. Še več, v bolnišnici delo praviloma potegnem preko vseh razumnih meja. Razlika je le v čakalnih dobah. Vsak ima možnost priti v javno ambulanto, a treba je počakati, zato zasebne ambulante jemljem kot možnost izbire.

Kaj najraje operirate?
Moje področje je protetika, umetni kolki, kolena, tudi športne poškodbe, tudi hrbtenica. Ne moreš biti specialist za vse, če hočeš, da je vse vrhunsko opravljeno.

Komaj čakate, da zarežete?
Da! To zelo rad počnem! To je bistvo mojega delovanja v bolnici. Ni mi problem po cele dneve operirati ...

… ker to radi počnete. Namesto računalniških igric, recimo.
Nekako tako, da. To je celo zaželeno in, kar se operative tiče, to sploh ni problem.

Lahko mi odgovorite ali pa ne. Prvi pacient, ki zdravniku umre. Človeka to hudo potre?

Se zamisli.

Zelo. Hudo je, če človek pride zaradi menjave kolena, pa potem umre, kar se mi je že zgodilo, štiri dni po operaciji zaradi krvnega strdka v pljučih. To je grozno! A se zgodi in treba je iti dalje. Zunaj jih čaka še tisoč, da jih ozdraviš in vrneš v življenje.

Ekstremne številke – koliko je bil star najmlajši in najstarejši pacient, ki ste jim zamenjali koleno ali kolk?
Najmlajša je bila stara 31, najstarejši pa 92, govorim o takšnih, ki so prišli prostovoljno, z namenom, da se izboljša življenje. A takih, ki pridejo zaradi poškodb, pa tudi stoletniki, niso neka huda redkost.

Imajo proteze rok trajanja? So potrebni servisi?
Materiali so čedalje boljši in navadno je problem okolje, kjer se vsadek nahaja, torej pacientova kost, tkiva, mišice. In pa reakcija telesa, ki ni vedno najbolj zadovoljno, da je prišel vanj nek tujek. Pacienti velikokrat vprašajo, koliko je rok trajanja.
Normativ je okoli 15 let. A tu ni nekega pravila, enim menjamo že po sedmih letih, spet drugi veselo plešejo tudi s 30 let starim kolkom.

V katerem primeru bi odložili skalpel?
Uh, težko reči, zdaj sem v polnem elanu, imam ogromno delovne energije. Mogoče si kdaj rečem »zdaj se umiri« ali pa »lahko bi začel drugače«. A sem samokritičen in bi znal presoditi, kako naprej. In pomembno je, da se lahko hitro odločaš, ko je to potrebno.
Pravijo, da obstajajo trije tipi kirurgov: hiter in dober, počasen in slab ter hiter in slab. Počasnega in dobrega pa ni. Predolgo trajanje operacije za organizem ni dobro, zapletov je lahko veliko. Ko se kaj zakomplicira, je treba hitro in pravilno odločiti. In to je ena od zahtev za kirurga, ki je zelo pomembna.

Kaj pa znanci in vsi tisti, ki ugotovijo, da ste zdravnik specialist. Vas kar sredi ulice sprašujejo za nasvet, diagnozo, mnenje?
Seveda, pa tudi ko prideš v družbo znancev, te kar »napadejo«. A striktno se skušam držati nemedicinskih pogovorov.

Lahko bi jim rekli, naj se slečejo kar sredi ulice, da jih boste takoj pregledali, pa bi bil mir.
Se široko nasmehne in srkne nov požirek zdaj že čisto hladne kave, preveč vljuden, da bi komentiral to mojo neumnost.

Ste z Gorenjske?
Ne, sem Ljubljančan, a naju je z ženo pritegnilo to okolje. Zelo rad zahajam v hribe in ko sem leta nazaj predstojnika jeseniške bolnišnice povprašal, ali ima na voljo delovno mesto specializacije ortopedije, me je presenetil in mi ga potrdil. Pa sem ostal in se prav lepo počutim tukaj.

Zdaj vem, od kod ste mi znani. Vam je kdaj kdo rekel, da ste precej podobni Tomu Cruisu?
Dolg premor za razmislek, nato počasi …
Ja, pa sem res nekoč že to slišal. A leta nazaj. Sem pa precej višji, kot je on …

Tukaj sem izklopil snemalnik. Nekoliko sva še poklepetala, a res ne gre, da bi o vsem pisal. Doktor je vztrajal, da je pijača na njegov račun, ko pa bo na mojih koncih in se bodo najine poti ponovno prekrižale, pa ga smem povabiti na kavo, za katero upa, da se ne bo shladila.