Maj 2011, 4.5.2011
Veliki intervju:
prof. dr. Ema Mušič, dr. med.
internistka, specialistka pulmologije in alergologije
Avtor: Tony Carter
Dogovorjena sva bila za srečanje na Radiu Pacient, prišla je točno in zanesljivo. »Kava?« sem ponudil? »Prosim. Navadno, črno.« Preprosta izbira, kot je preprosta sama. Kava je bila topla, podobno kot toplina doktorice Mušičeve.


»Imate pa dobro kavo,« je pohvalila. »Najbrž zato, da ljudem razvežete jezike,« je ugibala. A kaj takšnega ni bilo potrebno. Profesorica Ema je odličen sogovornik in predavatelj, predana svojemu delu in poslanstvu. Deluje na mnogih področjih in ima kup zaslug ter nazivov, a jih ne želi izpostavljati. Še enkrat se je izkazalo, da so največji v bistvu preprosti, prijazni in skromni. Zato je bilo na mestu vprašanje, s katerim sva začela.

Za alergijami oboleva vse več ljudi

Kam segajo začetki? Do kod seže spomin o vašem poslanstvu?
Kot pulmolog sem začela delati takoj po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na periferiji, v Bolnišnici za pljučne bolezni v Sežani, saj se tudi takrat, podobno kot danes, v centru, v Ljubljani, ni dobilo dela. Tam sem preživela pionirsko obdobje, prva tri leta. Pulmologija me je močno pritegnila, ozirala sem se proti kliničnim raziskavam in znašla sem se v Bolnišnici za pljučne bolezni in TBC na Golniku. Pulmologija je tista leta zavzemala vse bolj široko mesto v interni medicini, novi specializanti smo po pionirsko razvijali novo smer interne medicine, ki se ukvarja s pljučnimi boleznimi.

Se je veliko dogajalo?
Seveda, obdobje je bilo izredno aktivno v uvajanju novosti, prihajala so nova znanja, spoznanja, rešitve, uvedli smo imunologijo v področje pljučnih bolezni, zato sem med samo specializacijo začela raziskovati področje bolezni pljučnega intersticija …

Oprostite, kaj pa pomeni to?
(Za trenutek pomisli, kako bi mi najenostavneje pojasnila.) To pomeni pojav neinfekcijskih imunoloških vnetij v najbolj odločujočem delu pljučne strukture, to je v pljučnih mešičkih ali alveolih, kjer dobivamo vase kisik iz zraka in oddajamo iz krvi druge nekoristne pline. Ta vnetja ogrožajo s kroničnim brazgotinjenjem pljuč – fibrozo, če jih ne odkrijemo in zdravimo v zgodnjih stopnjah.

Se je pionirsko delo kmalu poznalo?
Vsekakor. Dodajanje novih metod in razvijanje diagnostike ter znanj so privedla do današnjega stanja, ko bolezen zelo hitro prepoznamo in znatno uspešneje zdravimo kot tedaj. Iz dela sem zavzela še eno interesno delovno smer, to je pojavljanje revmatskih bolezni v samih pljučih, kako sistemske bolezni veziva prizadevajo pljučno tkivo, kako se kažejo v organih prsnega koša, bila sem tudi konziliarni zdravnik pulmolog na Revmatološki kliniki v Ljubljani, sodelovala sem preko 30 let, to je bilo moje najbolj inventivno obdobje. V klasični pulmologiji pa je vsa leta moj interes tudi na področju antibiotičnega zdravljenja infekcij dihal, zlasti pljučnic, tako so v širšem krogu sodelavcev nastajale tudi slovenske nacionalne smernice za obravnavo pljučnice.

Veljate tudi za izjemnega alergologa ...
Vedo so razvili že kolegi predhodniki, po osamosvojitvi smo jo le nadgradili s kopico novih znanj in spoznanj. Za alergijske bolnike sedaj skrbijo specialisti alergologi, ki so se izobrazili pri nas. Leta 1993 sem predlagala nov naziv bolnišnice na Golniku. Iz prejšnje Bolnišnice za pljučne bolezni in TBC se je spremenil v sedanji naziv – za pljučne bolezni in alergije. To je bilo utemeljeno z naraščanjem števila alergij. Specialni podiplomski študij smo tedaj postavili s pomočjo in sodelovanjem Ministrstva za zdravje RS, Zdravniške zbornice Slovenije in Medicinske fakultete v Ljubljani, študij pa je potekal v organizaciji Bolnišnice na Golniku. Tako smo zagotovili 34 alergologov, ki pokrivajo vse slovenske regije, danes pa znaten del izobraževanja že poteka tudi na evropskem nivoju.

Kaj pravzaprav alergologija pokriva?
Alergija pomeni preobčutljivostni odziv na določeno snov izven našega organizma. Lahko jo zaužijemo, vdihavamo, lahko jo vnesemo v telo z injekcijo, z zdravili, lahko tudi kontaktno, skozi kožo ali kot pik insektov. Glede na vzročni alergen se tudi opredelijo različne vrste alergije.

In oblike težav? Kakšni vse so odzivi telesa na alergen?
Alergijski preobčutljivostni odziv zaznamujejo učinki histamina, biogenega amina, ki se pri alergijskem odzivu v telesu masivno sprošča. Vpliva na ožilje, žile razširi, da področje pordeči, srce se takoj odzove s hitrejšim utripom, da se žile napolnijo in da se zagotavljajo fiziološke funkcije v telesu. Histamin steno žile naredi bolj propustno, zato področje oteče, naredi se oteklina, vzdraži tudi živčne končiče, zato srbi in peče. Če tem histaminskim učinkom pustimo prosto delovanje, se praviloma pojavijo zapleti, krvni pritisk pade, srce ne dobiva več dovolj krvi, pride do tako imenovanega anafilaktičnega šoka, fiziološke funkcije v telesu postanejo ogrožene. Obstajajo pa še alergijske bolezni z drugačnimi, počasneje potekajočimi procesi, kjer ne igra osrednje vloge histamin, ampak specifična vzburljivost imunskih celic na neko snov. Te bolezni so za diagnostiko bolj zahtevne.

Si lahko pomagamo sami?
Na prvi in drugi stopnji da, z zdravili in po navodilu zdravnika, saj sta ti stopnji lahki in ob pravilni oskrbi načeloma mineta brez posledic, telo si samo opomore. Višje stopnje, ko govorimo o motnjah dihanja, srčnega utripa, ko otekamo, bruhamo, tako stanje spada v bolnišnico, kjer se lahko oskrbi tako težko stanje.

Če je nekdo močno odreagiral na pik žuželke in se začnejo pojavljati nevarni znaki, koliko časa imamo, da poiščemo strokovno pomoč?
Tukaj se pa kar mudi. V 15 do 30 minutah, ali vsaj v eni uri, se lahko razvijejo tako hudi znaki, da bi lahko bila pomoč že prepozna. Zato bolnika, ki se je v preteklosti že soočil s tako resnim stanjem, oskrbimo s primernimi zdravili, ki jih nemudoma vzame z velikimi količinami vode, lahko tudi z samoinjektorjem adrenalina, ki lahko reši akutno in nevarno stanje. To je le izhod v sili, ki reši življenje. Takega bolnika, ki tako silovito reagira, obvezno vključimo v postopek specifične imunoterapije (postopno vnašanje majhnih do vse večjih količin čebeljega ali osjega strupa v telo, seveda pod budnim nadzorom, da se kaj ne zgodi). Te postopke uvajamo le v alergoloških ambulantah na Golniku, kjer je diagnostični in terapevtski center za te primere.

Torej na nek način trenirate in učite telo, kako naj se odzove?
Laično povedano, imunske celice v telesu dobesedno nagovarjamo z vnosom majhnih in dobro premišljenih odmerkov strupa v telo, naj se pri ponovnem pojavu takšnega primera ne razburjajo tako zelo.

Drži, da včasih ni bilo toliko alergij? Včasih smo lahko tekali po naravi brez skrbi, danes pa jokamo vsako pomlad. Je razlika med nekoč in danes?
Absolutno, alergijskih odzivov človeka na alergene v okolju je vse več, alergije so v močnem porastu. Dokazano je, da ima okoli 30 % Evropejcev neko vrsto alergije. Ni še dolgo tega, ko sem predavala študentom, da ima alergijo 15 % ljudi. Danes je številka skoraj enkrat višja. Spremenila se je sestava okolja, spremenil se je tudi organizem, naša odzivnost je drugačna. Človek živi mnogo bolj obremenjeno kot nekoč. V imunskem odzivu smo manj umirjeni. Zaradi samega načina življenja smo bolj dovzetni za napade iz okolja, ko v nas buta vse več alergenov, sistemi v telesu pa niso v ravnotežju.

Živimo preveč divje?
Pomisliva, koliko ljudi pa se še hrani tako, kot nekoč, ko je mama skuhala toplo kosilo z zelenjavo z domačega vrta? Jemo že drugod pripravljene jedi, hodimo v restavracije, v tam pripravljeni hrani pa mrgoli alergenov in psevdoalergenov. Restavracija je minsko polje, kjer se zelo verjetno stakne kakšno alergijo.

Pa smo krivi tudi sami s pretirano skrbjo? Poglejva, v Indiji se otroci igrajo v neverjetni »svinjariji«, v industrijskih odplakah, pa jim nič ne manjka, pri nas pa mamice pretirano zavijajo svoje mladičke v vato, da se jim ja ne bi kaj pripetilo …
Odlično, dotaknili ste se tako imenovane higienske teorije v alergologiji. V osnovi gre za princip, da so otroci, ki so v, pogojno rečeno, nekoliko manj »čistem okolju«, denimo na podeželju, na kmetiji, kjer rastejo v stiku z množico mikroorganizmov oziroma povzročiteljev infekcij in je njihov organizem v neprestani borbi s temi »napadalci«, a zaradi tega je imunski sistem take osebe tako zaposlen in izčrpan z odzivi nanje, da sploh ni sposoben bolj prefinjenega alergološko imunološkega odziva. Več infekcij v času odraščanja varuje osebo pred alergijskimi odzivi kasneje, v odrasli dobi.

Pred sabo imava knjigo, vaše delo, z naslovom »Živimo z alergijo«. So to nasveti, namigi, vodila?
Da, napisala sem jo pred nekaj leti, ko sem začutila potrebo, da so nekatere stvari preslabo znane, da bolnikom, pa tudi zdravstvenemu osebju, ki ne izhaja ravno iz ožjega alergološkega področja, manjkajo informacije o alergenih, o reakcijah, o tem, kako se jim izogibamo, kako ravnamo ob določenih dogodkih. Knjiga je nekak priročnik, svetovalec in nudi splošno informacijo o alergijah.

In kje vemo najmanj? Kje so še tako imenovane sive lise v znanju in vedenju o alergijah?
Lahko bi trdila, da je danes še najmanj dodelano področje alergij na zdravila. Prihajajo nova, biološka zdravila, ki so lahko alergeni, pa alergija na antibiotike, na nesteroidne antirevmatike. Drugo področje, ki je široko in slabo obdelano, pa je prehranska alergija, torej alergija in druge preobčutljivosti na snovi v hrani. Vse prevečkrat se interpretira ali razmišlja o alergiji na hrano, pa to v resnici ni. Gre za alergijam podobna stanja, kjer je v igri histamin, a gre za intoleranco ali neprenašanje, ker je preveč določene snovi v hrani. Recimo preobčutljivost na laktozo v mleku, pri alergiji gre navadno za beljakovinsko snov, laktoza pa je sladkor, torej ne moremo govoriti o alergiji. Biti moramo zelo pozorni, kaj povzroča težave. Mogoče se histamin v telesu kopiči, za razgradnjo histamina potrebujemo encim diaminooksidaza, ki ga imajo nekateri lahko premalo. A ta histaminska intoleranca je dokaj enostaven problem, če jo odkrijemo.
Bolniku svetujemo, naj se izogiba hrani, ki vsebuje veliko histamina.

Katera hrana pa ga vsebuje preveč? Se lahko tudi zdrav človek, brez znanih težav, predozira s histaminom?
V izjemnih primerih lahko, nekaj snovi vsebuje velikanske količine histamina, recimo rdeče vino, čokolada, zorjeni zreli siri, kislo zelje, … Recimo, če popije človek pri kakšnem večernem sprejemu na hitro dva kozarca rdečega vina, se kmalu pojavijo lepo rdeča lička …

Pa ne zaradi histamina …
Absolutno! To so histaminski učinki. Bolj zviti ljudje, ki poznajo ta efekt, popijejo prej kakšno antihistaminsko tableto, da zavrejo ta učinek, a to so že stranpoti kemične alergologije …

Kaj pa gensko modificirana živila? Je to dopustno, da se omili globalni problem lakote?
Vsekakor gre tukaj za novo beljakovino in alergeni so praviloma beljakovine. A da bi kar na vrat na nos odklanjali tako pridelano hrano, menim, da ni prav. Tako pridelana ali predelana hrana nima kar počez vpliva na razvoj alergij samih. Ne smemo pozabiti, ne samo okolje ali alergeni, ki se razvijajo v novem svetu, organizem je tisti, ki bo odločal, kako se na kaj odziva. Če smo umirjeni in nismo ravno gensko nagnjeni k alergijam, če imamo vzdrževano hormonsko ravnotežje in je tudi imunski sistem soliden, ne bomo alergijsko odreagirali na gensko spremenjena živila. Umiriti in stabilizirati moramo sebe, važen je tudi ritem počitka in dela.

Denimo, da se slabo počutim. Utrujen sem, boli me glava, želodec. Je lahko to alergija, za katero ne vem?
Lahko! To boste sicer težko ugotovili sami, a če se tovrstne težave pojavljajo dalj časa, bi bilo dobro, da se posvetujete tudi z alergologom. To pa ni samo pulmolog. Tri, štiri področja klinične medicine se ukvarjajo tudi z alergologijo, to so dermatologija, ker se veliko pojavov pojavi na koži, obvezno tudi pediatrija, otroško obdobje rasti in imunskega odzivanja, ORL področje, ki je zgornja etaža sluznice dihal, na nekoliko »suhi veji« pa je področje poklicnih alergij. Medicina dela, prometa in športa še ni razvila poglobljenega pristopa k težavi, tako da bolniki od tam pridejo kar do nas. A prizadevamo si, da dodatno izobrazimo zdravnike družinske medicine, zanje vsaj štirikrat na leto organiziramo posebno alergološko šolo, tam se pogovarjamo, kot se midva danes, izmenjujemo mnenja, zdravniki se na nas obračajo z vprašanji, pošiljajo nam bolnike s težavami, katerih niso mogli razrešiti sami. Te povezave rodijo pozitivne rešitve za bolnike. Bolj kot znanje širiš in razširjaš, več dobiš nazaj – tukaj ne gojimo tiste znane slovenske folklore nagajanja in metanja polen pod noge, ravno nasprotno!

Ali zdravnik zdravnika upa vprašati za nasvet ali drugo mnenje?
Prizadevamo si, da bi bila to naša stalna praksa, v tem ni nič slabega. Lahko sem optimistična, saj pri svojem pedagoškem delu opažam, da je tega čedalje več, znanje delimo in ga ne ograjujemo sami zase Zapirati se vase, ni produktivno!

Tudi vi še vprašate koga za nasvet?
O, seveda! Pogosto in zelo uporabne informacije dobim nazaj od mojih učencev. Skoraj ni kadra v mojem področju, ki med izobraževanjem ni šel skozi moje delo, in ves čas sem gojila navado, da se poiščemo in si pomagamo. To se obrestuje!

Kot redna profesorica interne medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ste kdaj naredili rekapitulacijo, koliko mladim zdravnikom in zdravnicam ste podali svoje široko in bogato znanje?
Pri predmetu interna medicina gredo prav vsi študentje skozi roke nas profesorjev. Tiste študente, ki so tudi prakticirali pri meni, teh je zares lepo število, z veseljem srečujem, njihova imena so na napotnicah bolnikov, napotenih v mojo ambulanto ali h kolegom. Gojim širino povezave, če česa ne morem rešiti sama, se obrnem na sodelavce na kliniki, s ponosom zrem nazaj, na storjeno delo in na pozitivna medsebojna razmerja.

Še kakšen nasvet našim bralcem?
Spomladi se pojavljajo znane alergije z alergijskim nahodom, draženjem oči, kakšno koprivnico. Ne razmišljajmo predolgo, da gre za virusni prehlad, za odmev zimske viroze, pomislimo na alergijo, obiščimo družinskega zdravnika, da se spopademo s tem problemom. Če pa ne bo bolje, bomo pripravili skupno rešitev v specialističnem zdravljenju, pri nas so na voljo razen osnovnega zdravljenja s tabletami ali pršili še bolj intenzivni postopki zdravljenja, tudi specifična imunoterapija. Z njo posebej lahko pomagamo nekaterim poklicem, s tako obliko alergije ne more uspešno živeti in delati na primer natakar, učitelj, pilot, šofer in tako naprej. Veliko znamo, veliko zmoremo in radi pomagamo, da bo jutrišnji dan še lepši in s čim manj alergijskih težav.