Januar 2009, 29.1.2009
Veliki intervju:
prof. dr. Saša Markovič, dr. med.
višja svetnica, strokovna direktorica UKC Ljubljana
Avtor: Vito Vidmar, dr. med., spec. internist
Saša Markovič je profesorica, doktorica, vrhunska strokovnjakinja na področju gastroenterologije, poleg tega pa ugledna profesorica, ki jo vabijo na številna predavanja po svetu.


Priljubljena profesorica na medicinski fakulteti v Ljubljani prestaja zadnje mesece do zaključka mandata strokovne direktorice Univerzitetnega Kliničnega Centra v Ljubljani, ene največjih inštitucij v Evropi in seveda enega največjih podjetij v Sloveniji. Ponovno ne bo kandidirala, saj se želi posvetiti predajanju znanja mlajšim generacijam. Sprejela pa je tudi nov izziv: postala je glavna urednica strokovne medicinske revije Zdravstveni vestnik.

Zdravnika vsak bolnik zaznamuje

Na kratko, kaj je glavna naloga specialista internista gastroenterologa?
Delo specialista gastroenterologa obsega diagnostiko in zdravljenje bolezni prebavil. Sem sodijo bolezni požiralnika, želodca, tankega in debelega črevesa ter bolezni trebušne slinavke in jeter. To je zagotovo najobsežnejše področje v medicini. Specialist internist gastroenterolog opravlja tudi veliko večino diagnostičnih posegov endoskopije – gastroskopije, kolonoskopije, ERCP (endoskopske retrogradne holangio-pankreatografije), edoskopije tankega črevesa in ultrazvočne preiskave trebuha – navadne preko kože in endoskopske. Izvaja tudi številne endoskopske posege: ustavljanje krvavitev iz prebavil; vstavljanje opornic, hranilnih sond za trajno hranjenje, balonov v želodec pri bolezenski debelosti; odstranjevanje polipov in drugih lezij preko endoskopov in odstranjevanje žolčnih kamnov iz žolčevodov;dreniranje cist itd. Na področju jetrnih bolezni opravlja vso diagnostiko, punkcije jeter in pripravo ter oskrbo bolnikov pred in po presaditvi jeter. V zadnjih letih izvajamo tudi zdravljenje raka prebavil z zdravili in številne paliativne posege pri bolnikih z rakom.

S kakšnimi boleznimi se najpogosteje srečujete?
Bolezni prebavil so ena najpogostejših nadlog, ki tarejo ljudi, zato gastroenterologi že leta tesno sodelujemo z družinskimi zdravniki in jih redno izobražujemo. Ta tesna povezanost z družinskimi zdravniki se nam obrestuje, saj večino najpogostejših bolezni prebavil razrešijo že družinski zdravniki. Zato bolezni, ki jih srečujemo v specialističnih ordinacijah, ne predstavljajo najpogostejše bolezni prebavil, pač pa najbolj zapletene. V naših ordinacijah in v bolnišnicah so tako najpogostejše krvavitve iz prebavil, vnetja trebušne slinavke, rak prebavil, kronične jetrne bolezni in kronična vnetna črevesna bolezen.

Kako poteka vaše vsakdanje delo kot klinik gastroenterolog?
Delo specialista gastroenterologa v bolnišnici je pestro. Sestavljajo ga vizite, endoskopski pregledi, ultrazvočni pregledi, konzultacije kolegom drugih specialnosti in enkrat tedensko ambulanta. V obvezo vseh specialistov sodi tudi delo na urgenci (interna prva pomoč - IPP) in dežurstva na kliniki. Ker je UKC Ljubljana akademska bolnišnica, posvečamo veliko časa (blizu 30 do 35 odstotkov) učenju in poučevanju študentov medicine in specializantom različnih specialnosti. UKC Ljubljana je tudi terciarna bolnišnica in k nam pošiljajo najbolj zapletene bolnike iz drugih slovenskih bolnišnic. Zato imamo številne konzilije s kolegi drugih strok, na katerih se skupno odločamo, kako bomo bolnika obravnavali ali zdravili. Seveda sodi v delo zdravnika specialista v UKC tudi raziskovalno delo, obenem pa se moramo zaradi hitrega napredka stroke in ker smo »končna postaja« za najbolj zahtevne bolnike, tudi sami nenehno izobraževati. Za vse te aktivnosti je pogosto dan prekratek.

Kako pa poteka dan strokovne direktorice naše največje zdravstvene ustanove v Sloveniji?
Strokovni direktor ustanove ima seveda drugačno delo. Navkljub vsemu mi je uspelo ohraniti vsaj malo stika z osnovnim delom, v katerega sem zaljubljena. Zelo rada delam z bolniki. Ohranila sem si tedensko ambulanto in pedagoško delo na Medicinski fakulteti, kar pomeni: predavanja, seminarje in izpite. Za drugo žal ni časa. Delo strokovnega direktorja UKC je zelo zahtevno in odgovorno. Pravilno in enakomerno usmerjanje razvoja vseh strok, skrb za kakovost in varnost dela in izobraževanja ter raziskovalnega dela v takem možganskem trustu, kot je UKC Ljubljana, je včasih tudi izredno naporno, a obenem zanimivo. Hvaležna sem, da mi je bila dana možnost preizkusiti se tudi na tem področju. V času svojega mandata, ki se počasi izteka, sem s tremi pomočniki, ki polovico svojega časa še vedno opravljajo svoje osnovno poslanstvo, uspela vzpostaviti sisteme kakovosti in varnosti kliničnih raziskav in izobraževanja. Če bi hotela opisati delo strokovnega direktorja v UKC, bi morala napisati celo knjigo, tako obsežno je. Najzahtevnejše od vsega pa je zagotovo delo z ljudmi. Zdravniki smo že po svoji poklicni orientaciji individualisti. V to nas sili tudi narava dela, saj moramo največkrat hitro sprejemati pravilne odločitve, od katerih je pogosto odvisno življenje bolnika.

Svoje klinično delo opravljate uspešno že zelo dolgo. Ali se je vaše delo od začetka pa do danes spremenilo?
Delo se je bistveno spremenilo. Napredek medicine je tako skokovit, da mu včasih komaj sledimo. Spremenila se je struktura bolnikov, njihova starost in pojavile so se nove bolezni, ali pa nova spoznanja o starih boleznih, ki so predhodna znanja postavila čisto na glavo. Naj navedem samo en, morda najbolj ilustrativen, primer: če bi mi nekdo pred 30 leti rekel, da bomo razjedo dvanajstnika zdravili z antibiotiki, bi mu rekla, da je zmešan. Ko sem sama začenjala s klinično prakso, smo to bolezen šteli za ponavljajočo se in kronično. Vsako spomlad in jesen je bila bolnišnica polna teh bolnikov. Od odkritja povzročitelja bakterije Helicobacter pylori, jo ozdravimo z antibiotiki v enem tednu. Bolniki s to bakterijo se tudi ne zdravijo več v bolnišnici, saj jim bolezen hitro ugotovimo, pozdravijo pa jo v ambulantah kar družinski zdravniki.

Ali so bolezni, s katerimi se najpogosteje srečujete, še vedno iste oziroma so se pojavile nekatere druge, ki so v sodobnem času bolj v ospredju?
Tako kot na drugih področjih, so se tudi v gastroenterologiji pojavile nove bolezni, »stare« pa so dobile nove podobe, ali pa se je odnos do njih spremenil, ker so postale ozdravljive. En primer sem zgoraj že navedla. Drugi primer z mojega najožjega področja, bolezni jeter, je odkritje virusov hepatitisa (nalezljive zlatenice), ki jih danes lahko laboratorijsko ugotavljamo in z novimi zdravili tudi uspešno zdravimo. V zadnjih letih se je prav na področju jetrnih bolezni pojavila nova »stara« bolezen z imenom nealkoholni steatohepatitis. Gre za bolezen presnove in debelosti, ki v ZDA, kjer je prekomerna telesna teža že nacionalno zdravstveni problem, postala ena najpogostejših bolezni jeter. Drugi primer so kronične vnetne bolezni črevesa. Zelo dobro se spominjam, kako smo si pred desetletji vsakega bolnika z ulceroznim kolitisom ali Crohnovo boleznijo ogledovali kot redkost. Danes je klinika polna teh bolnikov. Potek bolezni je veliko hujši, kot je bil takrat, vendar imamo tudi zelo učinkovite načine zdravljenja. Tudi na področju raka prebavil se je stanje spremenilo. Pred leti je bil na prvem mestu rak želodca, danes močno upada tudi zaradi uspešnega zdravljenja okužbe z H.pylori. Na prvo mesto vstopa rak debelega črevesa in danke.

Ali so se v tem času spremenili postopki diagnostike in zdravljenja tudi za bolnike? So jim morda bolj prijazni, manj agresivni?
Tudi postopki diagnostike so se spremenili. Endoskopija prebavil, ultrazvok, računalniška tomografija, magnetna resonanca, napredek laboratorijske medicine, histologije in drugih strok so diagnostično obravnavo bolnikov popolnoma spremenile. Metode so bolj prijazne in manj agresivne, vendar niso v celoti zamenjale nekaterih agresivnih posegov. Naj navedem zanimiv primer, ki bo realiziran v kratkem, ko bomo razširili program SVIT: presejanje raka debelega črevesa in danke z virtualno koloskopijo – to je s slikanjem črevesa s pomočjo računalniške tomografije proti klasični endoskopski metodi – koloskopiji. Endoskopska metoda je zanesljivo za bolnika manj prijetna kot virtualna koloskopija. Diagnostični domet obeh preiskav se ne razlikuje bistveno. Razlika je v tem, da lahko pri endoskopski koloskopiji odstranimo predrakaste spremembe v črevesu in tako preprečimo nastanek raka, pri virtualni pa jih samo vidimo. To pomeni, da moramo potem narediti še endoskopsko koloskopijo, pri kateri spremembe odstranimo.

Kako pomembno je za vaše delo in za bolnike sodelovanje z zdravniki splošne/družinske medicine?
Zelo pomembno je in želela bi, da bi tudi kolegi drugih specialnosti vzpostavili tako dobro sodelovanje z njimi, kot smo ga gastroenterologi. Družinski zdravniki opravljajo pomembno funkcijo »vratarjev« v našem zdravstvenem sistemu, ker napotijo bolnike k specialistom. Mislim, da je naša družinska medicina dobra, da pa so zdravniki na prvi ravni preobremenjeni, ker jih je premalo. Pogosto pa bi bilo treba odpraviti tudi administrativne nesmisle.

Se morda spomnite kakšnega dogodka v vaši strokovno – klinični karieri, ki je vas in morda tudi bolnika še posebej »zaznamoval«?
Zdravnika vsak bolnik zaznamuje, vendar nosi vsak med nami nekaj dogodkov, ki ga spremljajo celo življenje. Spominjam se prvega srečanja s smrtjo bolnika, ki je umrl praktično pred mojimi očmi zaradi masivne pljučne embolije. Bila sem čisto na začetku svoje poklicne poti. Še danes, ko se spomnim na ta nesrečni dogodek, vidim pred seboj bolnika. Natančno vem, v kateri sobi in na kateri postelji je ležal, in še danes me spremlja tisti grozoviti občutek nemoči, ko ne moreš nič narediti in smrti ne moreš preprečiti. Mislim, da je to za vsakega zdravnika najhuje, vendar je to del našega poklica. Vsak izmed nas nosi v sebi obraze smrti, vendar pa tudi, in tega je na srečo več, obraze sreče in zadovoljstva ob uspešnih reševanjih življenj.

Mandat strokovne direktorice UKC Ljubljana se izteka. Slišati je, da ne boste ponovno kandidirali. Nedvomno se boste posvetili učiteljevanju na fakulteti. Verjetno boste ohranili tudi ambulanto. Kakšen nasvet želite sporočiti našim bralcem?
Moje sporočilo bo kratko: Skrbite za svoje zdravje, za bolezni pa bomo poskrbeli mi.