November 2009, 4.11.2009
Veliki intervju:
prof. dr. Tadej Battelino, dr. med.
specialist pediater
Avtor: Maja Zajc
V Sloveniji je okrog 500 otrok in mladostnikov, ki imajo sladkorno bolezen. Vsako leto jih na novo zboli od 45 do 50. Skrb vzbujajoče je predvsem, da se zaradi debelosti sladkorna bolezen tip 2 čedalje pogosteje pojavlja tudi pri otrocih.

Ker je pri sladkorni bolezni dobra urejenost najpomembnejša, se prof. dr. Tadej Battelino, dr. med., predstojnik kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, zavzema, da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kmalu uvrstil podkožne senzorje za kontinuirano merjenje glukoze.

Kaj je sladkorna bolezen?
Najbolj široka definicija sladkorne bolezni je, da imate v krvi večjo koncentracijo sladkorja. Ljudje imamo namreč zelo ozko območje, kjer se vzdržuje koncentracija krvnega sladkorja. Če se iz kakršnega koli razloga ta koncentracija sladkorja poveča nad to normalno območje, govorimo o sladkorni bolezni.

Tradicionalno ločujemo dva tipa sladkorne bolezni, tip 1 in tip 2. Kakšna je razlika?
O tipu1 govorimo, kadar gre za avtoimunsko bolezen, se pravi, da človekov obrambni sistem iz neznanega razloga napade beta celice langerhansovih otočkov v trebušni slinavki, torej prav tiste celice, ki izločajo insulin. Ko jih pobije veliko ali skoraj vse, insulina zmanjka, poveča pa se koncentracija sladkorja v krvi in nastane sladkorna bolezen tipa 1. Ta je že od začetka odvisna od insulina. Edini mogoči način zdravljenja je dodajanje insulina od zunaj, seveda na različne načine. Pred vsakim dodajanjem je treba izmeriti sladkor v krvi.

Sladkorna bolezen tip2 je precej bolj kompleksna, v mladostniškem obdobju vedno povezana z ekstremno debelostjo. Ta povzroči, da postane telo manj občutljivo za insulin, kar pomeni, da za enak učinek potrebujemo večjo koncentracijo insulina. Telo se temu nekaj časa prilagaja in izloča čedalje več insulina, ko se debelost povečuje. Potem v nekem trenutku beta celice ne morejo izločati več kot toliko insulina in se začnejo zaradi pretirane dejavnosti kvariti. Nastane relativno pomanjkanje insulina, kar pomeni, da se sladkor zviša in se razvije sladkorna bolezen.

Kateri tip sladkorne bolezni se pojavlja pogosteje?
Tip 1 se pojavlja skoraj le pri mladih ljudeh, po 30. letu se pojavi izjemoma. V zadnjih desetletjih se ta starostna meja celo pomika navzdol. Najbolj se povečuje sladkorna bolezen tipa 1 v starostni skupini manj kot pet let, kar je seveda še posebno hudo. Kot vse avtoimunske bolezni se povečuje tudi pojavljanje sladkorne bolezni tipa 1. V Sloveniji približno štiri odstotke na leto, kar pomeni, da imamo v 10 letih 40 odstotkov mladih ljudi s sladkorno boleznijo več. Nekoč bi vam odgovoril, da je sladkorna bolezen tipa 2 vezana na starejše ljudi in na debelost. Vendar se v zadnjem času, ko debelost tako močno narašča pri mladih, pogosteje pojavlja tipa 2 tudi pri njih.

Kateri so znaki sladkorne bolezni?
Najbolj znana klinična slika sladkorne bolezni so pogosto odvajanje vode, povečana žeja, utrujenost in izguba telesne teže.

Katere načine zdravljenja sladkorne bolezni poznamo?
Za sladkorno bolezen tipa 1 in pozni tip 2 je značilno pomanjkanje insulina, zato ga je treba nadomeščati. To lahko naredite na dva načina, z injekcijami ali z insulinsko črpalko. Ta je s številnimi kliničnimi raziskavami dokazano uspešnejša pri vodenju sladkorne bolezni tipa 1 in omogoča tudi večjo kakovost življenja.
Za sladkorno bolezen tipa 2 je iz študij razvidno, da bi bil najuspešnejši način zdravljenja, da bi ljudje shujšali na normalno telesno težo in postali telesno aktivni. Velika večina ljudi ne želi shujšati oziroma noče. V tem primeru najprej poskušamo z zdravili, ki povečajo učinek insulina. Ko se s kombinacijo enega ali več zdravil ne da več nadzorovati sladkorja, je treba preiti na insulin. Tudi pri tipu 2 je izredno pomembno, da vzdržujejo sladkor v normalnem območju, ker se zapleti včasih pojavijo hitreje kot pri tipu 1.

Katerim zapletom je lahko izpostavljen človek s sladkorno boleznijo?
Za sladkorno bolezen je najpomembnejša disciplina oziroma dobra urejenost. V nasprotnem primeru lahko vodi do kroničnih zapletov, kot so okvara na očesnem ozadju, okvara ledvic, živčevja, okvara velikih žil in srčno-žilnih bolezni. Tudi pri tipu 2, čeprav se zdi, da je manj nevaren, se lahko zaplete, na primer pri nogah, nastanejo kronične rane in je morda potrebna tudi amputacija. To so zelo resne stvari, zato je treba tudi tip 2 že na začetku zelo natančno in resno voditi.

Kdo vse sodeluje pri zdravljenju?
Zdravljenje je vedno timsko. Diabetolog je tisti, ki to skupino vodi, poglavitna pa je tudi diplomirana medicinska sestra, edukator. Prav vzgoja je v sladkorni bolezni verjetno najpomembnejši del zdravljenja. Sestre edukatorke naučijo človeka s sladkorno boleznijo vsega potrebnega znanja, naučijo ga ocenjevati dogodke, na podlagi česa določa odmerke insulina, kako se odločati pri športu, pri bolezni in različnih dogodkih.
Vse te vidike edukatorka predstavi v sistemu nekakšne šole za diabetes. V skupini je tudi dietetik, ki nauči ocenjevati, kaj je sploh princip zdrave prehrane, kaj jesti in kako šteti ogljikove hidrate v posameznem obroku. Pri zdravljenju sodeluje še psiholog, saj lahko sladkorna bolezen povzroči zaplete glede samopodobe, depresijo, motnje hranjenja. Tukaj so tudi družinski zapleti, stopnja ločitev je pri starših z otroki s kronično boleznijo nadpovprečna. To je torej ekipa. Po potrebi sodeluje tudi socialni delavec, ki pomaga pri družinskih, socialnih stiskah, včasih pa je potrebno tudi sodelovanje psihiatra ali drugih specialistov.

So otroci s sladkorno boleznijo drugače obravnavani kot odrasli?
Obravnava pri otrocih je bolj široka. Pri njih ne učiš le otroka, ampak celotno družino. Potem posebej pokličemo tudi njegovo šolsko okolje, vrtec ali šolo, saj morajo tudi oni poznati temeljne zakonitosti. Razrednika, sošolca, šolskega psihologa seznanimo s sladkorno boleznijo, saj morajo znati ob zapletu pomagati. Majhna vsebnost krvnega sladkorja lahko na primer povzroči izgubo zavesti, zato mora biti v otrokovi okolici vedno nekdo, ki mu zna pomagati.
Treba se je zavedati, da je pediatrija težka medicina iz dveh razlogov. Najprej zato, ker otrok ne more razumeti, kaj se z njim dogaja, poleg tega pa je ob bolnem otroku še družina, ki jo bolezen destabilizira. Če je stabilna, je to veliko laže, če je družina že v temelju problematična, je to dodana težava, ki jo moraš nehote skupaj z boleznijo odpravljati. To pa je veliko teže, kot če gre za odraslega človeka, ki razume, kaj se z njim dogaja, ki skrbi sam zase in zna prevzeti odgovornost za svojo bolezen.

Kdaj je debelost nevarna?
Debelost je vedno nevarna. S številnimi raziskavami so dokazali, da debeli otroci razvijejo odpornost za insulin, razvijejo krvni tlak in maščobo v krvi. Vsi trije so poglavitne za metabolni sindrom, prav tako imajo povečan obseg pasu, ki je pomemben četrti dejavnik. Tako imajo abdominalno ali trebušno debelost tudi otroci. Zato je debelost vedno nevarna. V Sloveniji pa imamo tudi pravo eksplozijo motenj hranjenja. Na eni strani moramo govoriti o debelosti in zdravem načinu življenja, na drugi pa tudi o preprečevanju motenj hranjenja, ki so nevarne za mlade, predvsem izključitvene diete mladih deklet. Vse diete, ki izključujejo eno vrsto prehrane, v bistvu tlakujejo pot motnjam hranjenja. Proti izključitvenim dietam je treba ljudi opozarjati, saj so nevarne, in jih spodbujati k zdravi prehrani, ki ne vsebuje preveč ogljikovih hidratov. Ti so glavni razlog za pojavljanje debelosti.

Kako bi se dalo to rešiti?
To je zelo odvisno od kulturne ravni države. S tem ima precej manjše težave Francija, ki je znana tudi po svoji kulturi prehranjevanja. Zelo dolgo so se upirali štetju ogljikovih hidratov, ker je zanje hrana kultura, in ne zdravje. Torej je rešitev v spremembi kulturnega odnosa do hrane. Nanjo naj ne bi gledali kot na zdravilo, ampak bi pomenila kulturni dogodek. To pomeni, da je treba človeka spodbujati k prehranjevanju v skupini, da je hrana lepo pripravljena, sveža, lepo postrežena, da prehranjevanje doživljamo kot kulturni dogodek. Nenadzorovano hranjenje po avtomatih je nekulturni način prehranjevanja in navadno vodi v debelost in motnje hranjenja. Če bi družbi uspelo dvigniti kulturno raven prehranjevanja, ob tem, da bi jasno povedali, kaj je zdravo in kaj ne, in bi poudarila, da je enako pomembna tudi kultura gibanja, bi lahko na tem področju naredila več kot medicina.

Kaj predlagate?
Združiti bi morali izobraževalne ustanove, ministrstvo za šolstvo, javni zdravstveni del, morali bi uravnati tudi reklame. Prepovedati bi morali tiste, ki so usmerjene na otroke. Kot so to že storile nekatere države Evropske skupnosti. Reklamiramo zdravo čokoladico, ki ima veliko mleka za otroke in kalcija. To sta popolna laž in neumnost. Nobena čokolada za otroka ni zdrava. Takšne še niso izumili in je tudi ne bodo. To je sladkarija, ki ne more biti zdrava za otroke. Otroci so naravnost navdušeni nad čokoladnim jajčkom, ki ima še igračo. To je tipična zloraba in otroci nimajo kritičnega odnosa do reklamiranja. Država bi morala predpisati, kaj se sme in kaj ne pri reklamiranju hrane, mediji pa seveda ne bi smeli propagirati ekstremov, kot so izključevalne diete. Treba je jesti zdravo mešano, kulturno pripravljeno in zaužito hrano.

Srečujete različne skupine bolnikov. Vas katera še posebno prizadene?
Najteže je videti kronično bolnega otroka, ki tudi v svoji okolici povzroča veliko žalosti. Zame je največji izziv. Ta skupina bolnikov zahteva vso zdravnikovo pozornost, saj mora kar se da človeško sprejeti celotno družino s takšnim otrokom.

Ali se bo s tehnologijo, ki omogoča nepretrgano merjenje glukoze, bolnik v prihodnosti rešil stalne misli na insulin?
Že nekaj tednov v Sloveniji uporabljajo insulinsko črpalko, ki nepretrgano meri sladkor in se ob prenizkem sladkorju sama ustavi. Prvi korak do avtomatičnega dodajanja insulina oziroma do zaprte zanke je, da bi naprava neprestano merila sladkor in ga na podlagi meritev sama dodajala oziroma odvzemala insulin. To je za zdaj le v kliničnih raziskavah, v praksi tega še ne uporabljamo. Mislim pa, da ljudje s sladkorno boleznijo upajo, da bo zaradi razvoja to nekoč mogoče in jih bo to rešilo neprestane misli na insulin.

Povejte nam še kakšno življenjsko misel za naše bralce?
Pridružujem se mnenju enega prvih zdravniških mislecev iz daljnega vzhoda, Kitajske, da bi se morali zdravniki bolj ukvarjati s preprečevanjem bolezni kot z zdravljenjem. In to velja za sladkorno bolezen v celoti.
Pri tipu 1, kjer nismo krivi, da jo dobimo, lahko vendarle preprečimo vse težke kronične zaplete. Če torej zbolimo, jo moramo dobro nadzorovati. Pri tipu 2 lahko bolezen z zdravim načinom življenja in redno telesno aktivnostjo dobesedno preprečimo ali odložimo za več let. Tudi ko jo dobimo na stara leta, jo lahko precej bolje nadzorujemo, če zdravo živimo, če imamo primerno telesno težo in smo športno aktivni.
Tako bi lahko bila misel, da je mogoče z zdravim načinom življenja, zdravo prehrano, normalno telesno težo in redno telesno aktivnostjo preprečiti večino civilizacijskih bolezni, izziv Slovencem, da bi sprejeli to možnost in jo izkoristili.
Če sprejmemo takšen izziv, preprečimo na primer razvoj sladkorne bolezni tipa 2, razvoj metabolnega sindroma, zmanjšamo pogostost raka. To bi bil neverjeten uspeh za družbo in narod.
Zato spodbujam bralce, naj se pridružijo temu izzivu in res poskušajo spremeniti življenjski slog, s tem pa preprečiti tisto najhujše, kronično bolezen.