Marec 2010, 3.3.2010
Veliki intervju:
prof. dr. Uroš Ahčan, dr. med.
specialist splošne, plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije
Avtor: Maja Zajc
Rak na dojkah je v Sloveniji najpogostejša oblika raka pri ženskah, saj jih na leto zboli nekaj več kot tisoč. Izguba dojke vpliva na samopodobo.

Zato se v UKC trudijo, da jim z rekonstrukcijo dojke povrnejo njen naravni videz in samozavest. Pri teh posegih smo zelo uspešni in smo ponosni na rezultate, pravi prof. dr. sc. Uroš Ahčan, predstojnik kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline v UKC Ljubljana. Z njim smo spregovorili tudi o estetskih posegih in tem, kaj moramo vedeti, da se prepustimo varnim rokam estetskega kirurga.

S katerimi področji plastične kirurgije se ukvarjate v UKC?
Ukvarjamo se z mikrokirurgijo, kirurgijo roke, rekonstrukcijsko kirurgijo, estetsko kirurgijo, z zdravljenjem opeklin in laserskim zdravljenjem. Kirurga, ki bi bil dober (najboljši) na vseh zgoraj naštetih področjih, ni več. Včasih so ti operirali trebuh, glavo, prsni koš in drugo, z novimi spoznanji, tehnološkim napredkom, poplavo informacij pa se je kirurgija specializirala, subspecializirala. Naši učitelji so imeli obilo znanja in so nas oborožili z njim, izobražujemo se v tujini, veselimo se izzivov, zato požrtvovalno delamo na vseh področjih. Timsko.

Ženske se po odstranitvi dojke zaradi rakavega obolenja čedalje pogosteje odločajo za njeno rekonstrukcijo. Zakaj?
Tako je zaradi trdega dela več generacij kirurgov in našega odličnega sodelovanja s kolegi onkologi in združenjem bolnic z rakom dojk. S sodobnim tehnološkim in strokovnim razvojem ter znanjem novih kirurških tehnik lahko ženskam z rakom dojk ponudimo precej več, kot je bilo to mogoče pred nekaj desetletji. V sodelovanju s kirurgom onkologom lahko plastični kirurgi naredimo estetski oziroma obnovitveni poseg na dojkah. S prsnimi vsadki in/ali tkivom iz telesa bolnice (prosti prenos tkiva) lahko naredimo novo (po obliki in prostornini) podobno dojko. Če bolnica želi, v poznejši manjši operaciji, oblikujemo prsno bradavico ter s tetovažo ali drugimi tehnikami naredimo kolobar. Ker želimo doseči popolnost, se navadno skupaj z njo odločimo tudi za estetsko korekcijo sosednje zdrave dojke. S celostno obravnavo in lepim estetskim videzom ter simetrijo dojk povrnemo telesno celovitost in omogočimo, da se ženske po zdravljenju raka dojke samozavestno vključijo v domače okolje in laže premagujejo nadaljnje zdravljenje z obsevanjem, kemoterapijo, hormonskimi dodatki ali biološkimi zdravili.

Se lahko vsaka ženska odloči za takojšno rekonstrukcijo?
Bolnica se za čas in način rekonstrukcije odloči na podlagi pregleda in predhodnega pogovora na onkološko-rekonstrukcijskem konziliju. Posvetuje se lahko tudi z bolnicami, ki so že imele opravljene različne rekonstrukcijske posege dojk, in si tako pridobi vse potrebne informacije o kirurškem posegu in pooperativnem obdobju.

Kakšen je odziv žensk na videz dojke po operaciji? Kako je z rehabilitacijo?
V večini primerov so bolnice pred posegom dobro pripravljene in poznajo vse faze operacije in obdobja po njej. Večina je zelo zadovoljna, zlasti zaradi ponovne telesne celovitosti. Rehabilitacija se začne že v bolniški postelji in se nadaljuje v domačem okolju več mesecev.

Kdo plača stroške rekonstrukcije?
ZZZS, v celoti.

Je rekonstrukcija z vsadkom varna?
Je enako varna kot estetska korekcija dojk. Uporabljamo popolnoma enake vsadke. Če je dobro izbrana, je varna.

Koliko rekonstrukcij na leto opravite in kakšna je uspešnost posega?
Lani smo na onkološko-rekonstrukcijskem konziliju obravnavali 225 bolnic. Število najtežjih rekonstrukcij s tkivom iz telesa smo povečali za več kot tretjino v primerjavi s prejšnjimi leti, število zapletov pa zmanjšali na zavidljivo raven, s timskim pristopom pa precej skrajšali čas operacije. Ljubljana ostaja eno najboljših središč za rekonstrukcijo dojk v svetovnem merilu!

Lepota je postala del vsakdana. Zakaj ljudje tako zelo poudarjajo zunanji videz?
Če preberete zgodovinske knjige, boste razočarano ugotovili, da to ni problem sodobnega časa, temveč je staro kot je staro človeštvo. Najstarejšo skulpturo ženskega telesa, Willendorfsko Venero, so našli v Avstriji okrog 20.000 let p. n. št. Predstavlja žensko z velikim oprsjem, širokimi boki in debelim trebuhom. Tudi poznejše najdbe so imele podobno obliko. V zgodovini najdemo zanesljivejše dokaze, kako je človek častil lepoto. V grškem obdobju (5. in 4. stoletje p. n. št.) so postali lepotni ideali natančneje določeni. Filozof Platon je zapisal, da ima menda vsak človek tri želje: »Biti zdrav, postati bogat na pošten način in biti lep.« Platon je tudi z matematični izračuni poskušal definirati lepoto, navsezadnje pa je poudaril, da resnična lepota kljub temu zahteva neko ravnotežje in peščico dobrega okusa. V tem obdobju so lepoto častili. Kipi Apolona, boga lepote in ljubezni, so bili v veliko domovih z namenom, da bi imeli potomci njegove značilnosti. Egipčani vseh socialnih razredov so uporabljali lepotne dodatke že dva do tri tisoč let p. n. št. Kleopatra je bila na tem področju vodilna, veke si je barvala tudi z zelenilom iz bakra. Žile na oprsju in sencah je poudarila z modrimi barvili. Da bi si izravnala starostne gube, si je v kožo vtirala mešanico alabastra, soli in medu. Tudi zdaj so želje enake, tehnike in možnosti pa drugačne. Najlepše je nekomu izpolniti željo, še posebno, če je ta velika, traja dlje časa in je realna v kraju, času in prostoru.

Z estetskimi operacijami lahko dosežemo popolni videz. Kaj je po vašem mnenju pravi cilj estetske operacije?
Cilj estetske operacije je dati enemu ali več delom telesa bolj harmoničen videz, se v določeni stopnji približati socialno postavljenim idealom telesnih razmerij, s tem pa povečati samozavest in duševno stabilnost bolnika ter mu omogočiti lažje vključevanje v družbo. Menim, da so rezultati operacij, ki jih prepoznamo na več deset metrov, slabi, čeprav je nekdo naredil najpolnejše ustnice ali prelepe dojke. Dobri rezultati so harmonični s telesom, malo opazni, prepoznavni le po skladnosti in svežini. Žal sem jih na zadnjem kongresu »anti ageninga« v Monte Carlu videl zelo malo in vse preveč tistih brez prave mere dobrega okusa in poznavanja skladnosti telesa. Zdravniki vse preveč upoštevajo želje bolnikov, da bi hitro zaslužili, in premalo svetujejo.

Kako se lahko laik izogne temu in pride v napačne, »estetske« roke?
Predvsem med recesijo je to eno najpomembnejših vprašanj, ki mu dobro misleči ljudje, civilna družba, mediji, strokovne organizacije namenjajo veliko premalo prostora. Lepotna kirurgija je kirurška specialnost, ki zahteva visoko raven usposobljenosti, izkušenj in poznavanje veščin. Lepotna operacija pa navadno nepovratna sprememba. Popularnost in finančni vidik estetske kirurgije sta vabljiva za številne zdravnike, z različnim znanjem in omejenimi izkušnjami, da promovirajo in ponujajo svoje usluge na tem področju. Za mnoge, ki razmišljajo o lepotnem posegu, lahko ta presega finančne zmožnosti. Odločijo se za »kirurški turizem« pri ponudnikih lepotnih posegov v številnih državah sveta. Kljub predpostavki, da so pogosto na voljo primerno usposobljeni in strokovni kirurgi, je treba o odločitvi za poseg v tujini tehtno razmisliti. Kot splošno vodilo bi moral vsakdo, ki razmišlja o lepotnem posegu, poskrbeti za izbiranje usposobljenega kirurga. To pomeni, da je ta uspešno končal izobraževalni program in opravil specialističen izpit iz plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije.

Kaj mora bolnik preveriti pred estetskim posegom?
Kot pred srčno, ginekološko, nevrokirurško ali ortopedsko operacijo naj preveri, ali je njihov kirurg:
- končal program usposabljanja iz kirurške specialnosti,
- opravil izpite za dokaz znanja in usposobljenosti,
- pridobil izkušnje za zdravljenje podobnih stanj,
- bo zagotavljal neodvisno in strokovno vodenje, prilagojeno osebnim potrebam bolnika,
- bo podal jasno in iskreno informacijo o mogočih stranskih učinkih in zapletih,
- bo opravil poseg na akreditirani, primerno opremljeni kliniki z usposobljenim osebjem,
- bo omogočil primerno oskrbo in spremljanje med okrevanjem.

Kako bo na področju rekonstrukcije in estetske kirurgije v prihodnje?
Prihodnost plastične kirurgije poteka s sodelovanjem plastičnih kirurgov in raziskovalcev v temeljnih znanostih v laboratorijih po svetu, kjer proučujejo možnosti zdravljenja z zarodnimi in matičnimi celicami. Želja nadomestiti manjkajoče tkivo s tistim iz našega telesa je vodila do zamisli o tkivnem inženiringu in organogenezi, to je vzgajanju tkiva ter organov in vitro ali in vivo. Poleg maščobe in vitro gojijo tudi hrustanec, endotel in tetive, kar bo imelo v prihodnosti verjetno pomembne klinične posledice. Intenzivno raziskujejo tudi vplive različnih rastnih dejavnikov. Nove možnosti se odpirajo tudi na področju genske terapije. V zadnjih letih so tudi plastični kirurgi začeli homologno presajanje delov telesa, kot je recimo roka ali pa del obraza. Dokler v laboratoriju ne znamo vzgojiti avtolognih tkiv, torej kratkoročno, je to načelno dobra rešitev, je pa kljub vsemu povezana s kar vrsto etičnih dilem. Tovrstne presaditve namreč pomenijo dosmrtno odvisnost od imunosupresivnih zdravil, funkcija presajenega dela telesa, predvsem ponovno oživčenje, pa pogosto ne doseže popolne funkcije. Na tem področju je intenzivno raziskovanje raznih kombinacij in kratkotrajnih protokolov zdravil, ki preprečujejo zavrnitev presadka, kar je nadvse obetavno. V prihodnosti se bo torej tudi plastična kirurgija spogledovala s celično ravnjo in temeljnimi raziskavami, še vedno pa bo potrebna mikrokirurška tehnika za transplantacijo vzgojenih tkiv oz. tkiv, odvzetih darovalcem.

Žal ne pričakujem hitrih in revolucionarnih sprememb, saj nam čas ni naklonjen. Zaradi finančne krize, zapletene administrativne regulative na področju raziskav v medicini, neuravnoteženega medijskega poročanja in dolgih čakalnih vrst imamo zdravniki svoje misli žal predaleč od laboratorijev, kljub dobrim željam in zavedanju, da le trdo delo na vseh področjih vodi do napredka stroke in učinkovitih in manj invazivnih metod zdravljenja. In zdravniki smo tudi bolniki, zato nam napredna medicina in strokovno podkovani mladi zdravniki niso le v veselje, temveč tudi v korist.

Kako spremljate medijsko poročanje o zdravniškem delu?
Javnost v zadnjem času obravnava zdravnike večinoma po tragičnih primerih, z negativnim predznakom. Menim, da je negativnih zapisov o zdravniškem delu mnogo več kot pozitivnih in ne odslikava pravih razmer. Na plastični kirurgiji, kjer delam, smo imeli lani več kot 32.000 obravnav in le 0,04 odstotka nezadovoljnih bolnikov, ki so v anonimnih anketah zapisali pripombe oziroma izrazili nezadovoljstvo. Menim , da je skupno število nezadovoljnih bolnikov po obravnavi v UKC daleč pod 10 odstotki, kar je v popolnem neskladju z rezultati javnomnenjskih raziskav, kjer ima le malo anketirancev svojo lastno, »svežo« izkušnjo obravnave pri zdravniku.
Tudi zdravniki smo ljudje s čustvi in tudi nam je lepše slišati lepe besede, partnerski in spoštljiv odnos. Odnos med zdravnikom in bolnikom je vedno dvostranski. Ta je močno načet v obeh smereh. Tudi napake so na obeh smereh. Mediji imate velikansko moč pri vzpostavljanju pozitivnega odnosa med ljudmi. Upam, da jo boste izkoristili z uravnoteženim pisanjem in korektnim odnosom do vseh ljudi.

Kaj pa vodstvo UKC?
Prejšnje vodstvo nam je pomagalo pri razvoju oddelka in omogočilo prepoznavnost. Na zahtevne operacije so prišli številni tujci. Dobili smo novo opremo. Tudi s sedanjim sem se večkrat srečal. Pogovarjali smo se v sproščenem in ustvarjalnem ozračju. Verjamem, da želijo razmere za delo še izboljšati, v korist bolnikov in zaposlenih, v ponos Ljubljani in Sloveniji. Verjamem strokovni direktorici in generalnemu direktorju, da imamo enake, skupne cilje.

Napisali ste kar nekaj priročnikov o prvi pomoči pri različnih poškodbah, opeklinah in drugem. Se vam zdi, da Slovenci premalo vemo o nudenju prve pomoči sebi in drugemu?
Znanja je vedno premalo. Brez njega pa ni napredka, ni ustrezne pomoči. V sklopu RKS smo opravili velikansko delo v obliki šestih učbenikov za vse ravni. Vse so odlično sprejeli, že od osnovne šole dalje. Opravili smo svoj del naloge, prikazali pravilno ukrepanje, zato v nekaj letih pričakujemo velik napredek na področju nudenja prve pomoči. Če se Slovenci v velikanskem številu odzovemo klicu na pomoč ob morebitnih naravnih nesrečah in zbiranju materialnih sredstev, verjamem, da je enako tudi pri neposredni pomoči na ulici. Menim, da je težava le strah pred neznanjem.

Ste eden redkih, mogoče celo edini med zdravniki, ki poleg strokovnih člankov in knjig piše tudi poučne zgodbice za otroke, kot so na primer Govoreči prsti, Orel s Škrlatnega vrha, Otroci in smrt, Tudi junaki jokajo, Lukec in Črna pika. Kako to, da ste se odločili za tako simpatičen pristop?
Ob sebi želim imeti zadovoljne, vesele ljudi. Tudi v bolnišnici. Dobrih šal ne poznam, zato poskušam ljudi razveseliti, spodbuditi in jim vliti pogum drugače. Tudi s knjigami.

Kaj je vaš največji osebni dosežek?
Verjamem v ljudi doma in v službi.

Ste tudi strasten ribič. Nam lahko zaupate kakšno svojo ribiško anekdoto?
Žal so skoraj pozabljene. Srčno upam, da jih bom začel čim prej spet zbirati.

Kaj bi svetovali našim bralcem? Imate zanje morda kakšno življenjsko misel?
V teh časih so le izbranci, ki lahko dajejo koristne nasvete. Nisem med njimi. Upam le, da se slogan SLOVENIJA ne bo spremenil v SLOVENIJA in SLOVENIJA. Potrebujemo življenjsko moč. Mladi naj si izberejo opravilo , ki ga imajo radi in ne bo jim treba delati niti en dan v življenju. Da se opravila naučijo je potrebno garanje, ki pa se vedno poplača. Upam, da bo zdravniško delo ostalo opravilo, ki bo zdravnike veselilo.